Sem igračka za navijanje?

Pred časom se mi je v glavi prikazala slika, da sem igračka za navijanje. Ko jo naviješ skače, se smeje in zraven še tolče na činele. Got the picture? Če prevedem v svoj vsakdanjik: ob sobotah vstanem, se usedem za računalnik in napišem blog ob lončku dišeče kavice (mnm), potem se umijem in oblečem in že načrtujem nakupe,kaj bomo kuhali. Če sem v Iški, se je treba v hrib razelektrit. Potem kuhanje in malo počitka, zvečer pa branje Sobotne Dela ali kakšne druge literature in zvečer spet en krog po Iški. V glavi se mi že pletejo novi projekti: kakšen bo francoski prevod izbrane poezije, me bodo sprejeli v Francoskem inštitutu na literarni večer, koliko dni imam, da oddam naročeni prevod v službi in še in še. Polna glava bistvenih in nebistvenih stvari. Zvečer se velikokrat ne znam »ugasniti« in kar še nekaj bluzim in kombiniram … Si rečem: »Taka sem, mi škorpijoni rabimo veliko izzivov , da ni nikoli dolgčas.« Človek misli, kako je pameten in da lahko s svojimi racionalizacijami vse skompenizra in se dela frajerja, češ, jaz zmorem. Vendar pa telo ne laže. Prišel je račun in opozorilo: »Treba se bo upočasniti, draga Darja, ker imaš prehitro bitje srca, drugače se boš prehitro »znucala«. Pa bi še kar nekaj »glihala« in se pogajala, a se zavem, da je treba opozorilo vzeti zelo resno. Si dati v glavo afirmacijo: POČASI IN UMIRJENO. Nikamor se ne mudi, še najmanj pa ne h kakšnemu srčnemu infarktu ali paničnemu napadu. V mojem življenju je bilo že toliko napetosti v službi, treme pred nastopanjem, ambicioznih projektov, čustvenih izčrpavanj, bom čisto iskrena, tudi strahov,…da je čas, da si vzamem pavzo in vlijem mir v srce. Seveda mi bo pri tem pomagala moja draga zdravilka, a večino dela moraš opraviti sam. Je že tako, da so eni ljudje po naravi bolj anemični, drugi smo pa kot novoletni ognjemet, ki prasketa na vse strani. Z leti se pač moramo umiriti in čuvati energijo za tisto, kar nam je najdragocenejše, to sta ljubezen in mir v duši …

Lepota črno-bele fotografije

V Kinodvoru si za zamudnike ogledam črno-bel film Pawla Pawlikovskega Hladna vojna. Kako zelo udarno in estetsko lepe so črno-bele barve napete ljubezenske drame, med umetniškim vodjem glasbeno-plesne skupine Mazurek in eno od pevk v zboru. Dogaja se na Poljskem, v Vzhodni Nemčiji, v Parizu in celo v Jugoslaviji. Na koncu zaradi neizvedljive ljubezni vzameta bele tabletke, ki sta jih naložila v verižico, in naredita samomor v lepi črno-beli končni sceni pogleda na žitno polje …

Viharni vrh

Saj poznate znamenito zgodbo o nesmrtni ljubezni med glavnima junakoma? Catherine se zaljubi v posinovljenca družine Heathcliffa. V zgodbi je razdvojena med ljubeznijo do njega in svojo družbeno pripadnostjo. Ker izda svoje srce, se Heathcliff maščuje družini Linton, v katero se Catherine poroči, in družini, ki ga je posinovila. V vlogah sta odigrala odlična igralca Juliette Binoche in meni ljubi Daniel Day Lewis.

Naj živi črno-bela fotografija!

 

Kaj vidim skozi Okno glasila onkoloških bolnikov

Danes se odpravim skozi nekoliko zasneženo Ljubljano. Moj končni cilj je Onkološka klinika, tokrat ne na pregled ampak po zadnjo številko glasila Okno, v katerem so mi na dveh straneh objavili moje pričevanje o premagovanju raka.

Pa pejmo. Prvo dejstvo: danes sem »stopila v taščine čevlje«. Najbrž boste rekli, da to ne more biti nič dobrega. Res je, moja tašča je bila zelo dominantna gospa in nama je z Jožetom zagrenila marsikateri dan, a zadnja leta svojega življenja se je unesla in sva postali kar prijateljici. Za današnji pohod si prvič po njeni smrti obujem njene sive snežke, pa da vidimo, če me bo njena energija obvarovala pred plundro.

Drugo dejstvo: Ko grem mimo luštne trgovinice in delavnice z glino na Vošnjakovi cesti, me kar noter potegne. Ena ženska ustvarja z glino. Ko jo vprašam, če se da kaj kupit, mi po angleško odgovori, da bo poklicala Mio. Mia je ena taka frikica s spletenimi kitkami, komunikativna in gostoljubna. Povabi me, naj kadarkoli pridem na delavnico oblikovanja gline. Počutim se kot v študentskih časih, ko smo bili še vsi friki. Kupim si porcelanast kip mačke in eno skodelico za kavo (naj živi Cankarjeva skodelica kave…)

Tretje dejstvo: Os po Moša Pijadejevi in Slomškovi sem v svojem blogu že opisovala. To je bila pot mojega zdravljenja, saj sem po njej pred desetimi leti 30x korakala na obsevanje. Nikjer drugje v Ljubljani ne najdete toliko opečnatih zgradb kot tukaj.

Četrto dejstvo: na Taboru je meni ljuba kavarnica SEM. Takoj pofotkam vhodni portal in asociacijo na osebo, ki jo imenujem Čebelica.

Tudi tale šotorček s posodo za ogenj je zanimiv:

Česa vsega človek ne vidi! Na vogalu najdem »Počesalnico«, si morete misliti. Greš na primer na kavico v SEM-a, prej si pa omisliš eno česanje. Seveda, če imaš kaj počesat, kar pa v mojem primeru redkih las ne pride v poštev (hihi).

V trenutku, ko pokličem Iwo, zazvoni v cerkvi Srca Jezusovega. Očitno bo najin pogovor potekal na višji duhovni ravni, ker mi cerkveni zvonovi vedno dvigajo želje proti Maternici stvarstva, kot imenujem tisto središčno točko, iz katere vse izhaja.

Peto dejstvo: končna destinacija: Onkološka klinika. Ura je že pol šestih. Še nikoli nisem bila tukaj tako pozno. Stavba je temačna in tiha. Zlovešča. Rak je tiha in zahrbtna bolezen, dokler ne postane podivjan in boleč predsmrtni ples. V visokih drevesih pred stavbo se derejo vrane, kar ustreza vzdušju Tisnikarjeve slike.

Vstopim. Ljudi skoraj ni več. Valovanje Noetove barke z obupanci na krovu je utihnilo in glasovi ne kličejo več imen po ordinacijah. Za danes je seansa zaključena, jutri se zgodba ponovi, z drugimi imeni …

Za pultom poiščem zadnjo številko Okna. Že velikokrat sem uporabila asociacijo z oknom, kot pogled skozi okno, gledati ven, gledati noter, odprimo okno ipd. Jaz štirikrat na leto odpiram okno moje duše, ko spregovorim učencem zdravstvene šoli in jih ozaveščam o preventivi pri raku.

Sem kar malo »važna, ko mi je Društvo onkoloških bolnikov objavilo Mojo zgodbo, ki širše kot prva objava zajema tudi moja potovanja in poezijo. Pa ne gre za hranjenje mojega ega, ampak za seganje do ljudi. Če se moja zgodba dotakne vsaj enega, sem zmagala!