Plavanje med dušeslovnimi besedili

Zadnje čase plavam med dušeslovnimi besedili, kot so Celestinska pogodba, domovanje duš, kabala. Povsod naletim na isto znanje, samo vsakič malo drugače zavito v zgodbe. Jasno, saj je znanje eno samo. Že leta 2001 je v Celestinski pogodbi govora o dvigovanju in širjenju zavesti, kritični masi ozaveščenih, odpiranju naših ekstrasenzornih sposobnosti,  čaščenju, možnostih izkoriščanja energije iz vesolja preko supeprevodnikov, uničevalskem nagonu človeka in civilizacije ... Vse znanje je že bilo prisotno v tej knjigi, ki sem jo prvič brala nekje leta 2003, a kaj ko še nisem imela tako odprtega kanala za sprejemanje. Tudi če sem knjigo prebrala, mi je bila samo kot osnova za razumske razprave, nisem pa je ponotranjila. Zdaj, po 16 letih intenzivne vadbe joge, prebolelem raku, vzponih in padcih v človeških odnosih, smrti očeta,  poslovnih izzivih, brskanju po lastni identiteti,  jo berem, kot da bi prišla domov. Vse mi je blizu, vse razumem, vse občutim,  tudi če me včasih moti »nazornost« zaradi same zgodbe. 

Dobro, ampak zaenkrat smo še vedno samo na teoretičnem področju. Pridno hodimo na jogo, a doma joge ne vadimo. Učimo se o meditaciji, pa je doma ne izvajamo.  Ko v življenju naletimo na probleme, pademo ven, se jezimo na svet in vojne, prepričujemo ljudi o naši resnici, tuhtamo namesto da bi reševali, netimo namesto da bi gasili, bojimo se sprememb, kričimo na otroka … Vse to velja tudi zame. Sicer se zavem, da delam narobe, a to je še premalo. Pri meditaciji vidim samo 50 odtenkov sive, v življenju pa je vse tako barvito. Ugodno prodam svojo sivino, če jo kdo kupi oziroma zamenjam za živahnejše barve (hihi, tukaj dražim svojo zdravilko).

Ko greš enkrat na pot iskanja, delo nikoli ni končano. Itak ti življenje prinaša izzive, ki so tvoje učenje ali izkušnje, ki si jih je duša zadala okusiti v tej reinkarnaciji. Zato je vse prav, kar se zgodi, kakorkoli se zgodi, moj višji jaz pa veselo zamahne z ušesi in se gre igrat v gozd s svojimi vrstniki.