Kaj vidim skozi Okno glasila onkoloških bolnikov

Danes se odpravim skozi nekoliko zasneženo Ljubljano. Moj končni cilj je Onkološka klinika, tokrat ne na pregled ampak po zadnjo številko glasila Okno, v katerem so mi na dveh straneh objavili moje pričevanje o premagovanju raka.

Pa pejmo. Prvo dejstvo: danes sem »stopila v taščine čevlje«. Najbrž boste rekli, da to ne more biti nič dobrega. Res je, moja tašča je bila zelo dominantna gospa in nama je z Jožetom zagrenila marsikateri dan, a zadnja leta svojega življenja se je unesla in sva postali kar prijateljici. Za današnji pohod si prvič po njeni smrti obujem njene sive snežke, pa da vidimo, če me bo njena energija obvarovala pred plundro.

Drugo dejstvo: Ko grem mimo luštne trgovinice in delavnice z glino na Vošnjakovi cesti, me kar noter potegne. Ena ženska ustvarja z glino. Ko jo vprašam, če se da kaj kupit, mi po angleško odgovori, da bo poklicala Mio. Mia je ena taka frikica s spletenimi kitkami, komunikativna in gostoljubna. Povabi me, naj kadarkoli pridem na delavnico oblikovanja gline. Počutim se kot v študentskih časih, ko smo bili še vsi friki. Kupim si porcelanast kip mačke in eno skodelico za kavo (naj živi Cankarjeva skodelica kave…)

Tretje dejstvo: Os po Moša Pijadejevi in Slomškovi sem v svojem blogu že opisovala. To je bila pot mojega zdravljenja, saj sem po njej pred desetimi leti 30x korakala na obsevanje. Nikjer drugje v Ljubljani ne najdete toliko opečnatih zgradb kot tukaj.

Četrto dejstvo: na Taboru je meni ljuba kavarnica SEM. Takoj pofotkam vhodni portal in asociacijo na osebo, ki jo imenujem Čebelica.

Tudi tale šotorček s posodo za ogenj je zanimiv:

Česa vsega človek ne vidi! Na vogalu najdem »Počesalnico«, si morete misliti. Greš na primer na kavico v SEM-a, prej si pa omisliš eno česanje. Seveda, če imaš kaj počesat, kar pa v mojem primeru redkih las ne pride v poštev (hihi).

V trenutku, ko pokličem Iwo, zazvoni v cerkvi Srca Jezusovega. Očitno bo najin pogovor potekal na višji duhovni ravni, ker mi cerkveni zvonovi vedno dvigajo želje proti Maternici stvarstva, kot imenujem tisto središčno točko, iz katere vse izhaja.

Peto dejstvo: končna destinacija: Onkološka klinika. Ura je že pol šestih. Še nikoli nisem bila tukaj tako pozno. Stavba je temačna in tiha. Zlovešča. Rak je tiha in zahrbtna bolezen, dokler ne postane podivjan in boleč predsmrtni ples. V visokih drevesih pred stavbo se derejo vrane, kar ustreza vzdušju Tisnikarjeve slike.

Vstopim. Ljudi skoraj ni več. Valovanje Noetove barke z obupanci na krovu je utihnilo in glasovi ne kličejo več imen po ordinacijah. Za danes je seansa zaključena, jutri se zgodba ponovi, z drugimi imeni …

Za pultom poiščem zadnjo številko Okna. Že velikokrat sem uporabila asociacijo z oknom, kot pogled skozi okno, gledati ven, gledati noter, odprimo okno ipd. Jaz štirikrat na leto odpiram okno moje duše, ko spregovorim učencem zdravstvene šoli in jih ozaveščam o preventivi pri raku.

Sem kar malo »važna, ko mi je Društvo onkoloških bolnikov objavilo Mojo zgodbo, ki širše kot prva objava zajema tudi moja potovanja in poezijo. Pa ne gre za hranjenje mojega ega, ampak za seganje do ljudi. Če se moja zgodba dotakne vsaj enega, sem zmagala!