Tole
pa je ta pravi filmski mix. Roma je sloviti večkratni nagrajenec letošnjih
oskarjev. Gea mi pove, da je njen prijatelj pri gledanju zdržal samo 20 minut.
Ok, res je ta film za sladokusne in potrpežljive. V začetni špici dolgo gledamo
talne ploščice, po katerih se zliva spenjena voda. To dvorišče bomo v filmu še
večkrat videli, ker se na njem zbirajo pasji iztrebki. Film pripoveduje o
življenju služkinje Cleo, ki od jutra do večera dela pri bogati družini s
številnimi otroki. Mama in oče sta odtujena, oče je zdravnik in pogosto odhaja
na seminarje v Kanado. No, potem pa nekega dne zapusti družino in se s
seminarjev sploh več ne vrne. Tudi Cleo nima sreče s svojim fantom Ferminom, s
katerim zanosi. Ko mu pove novico, stisne rep med noge in jo zapusti.
Zgodba
torej ni nič posebnega, prikazuje sedemdeseta leta v Mehiki. Zame je sporočilo
to, da je težko računati na moške, pa naj bo to v svetu revnih in brezpravnih
ali pa v svetu bogatunov. To Cleina delodajalka tudi jasno pove:« Ženske vedno
ostanemo same in se moramo boriti za svoje družine.«
Prvi
plus filma je, da se izogne patetiki. Tudi trenutek, ko Cleo rodi mrtvo
deklico, ki ji jo dajo za nekaj trenutkov v roke, preden jo v ozadju zavijejo v
belo rjuho, je prikazan stvarno, brez srce parajoče glasbe, ki bi jo zagotovo
bili deležni v kakšnem ameriškem filmu.
Lepota
filma je v počasni kameri, v črno-beli scenografiji, v prečiščenosti slike brez
kiča. Deluje kot kos črnega kruha in kozarec mleka, potem, ko smo se nažirali s
hamburgerji in pomfrijem.
ZELO
ZA!
Drugi
film je nekoliko starejši, francoski, z naslovom Les Intouchables, kar so naši
prevedli kot »Prijatelja«. Spet imamo zgodbo revni versus bogati. Reven je črnec
Driss, ki živi v predmestju in seveda krade in kadi travo. Nesramno bogat je
tetraplegik Philippe, ki se je poškodoval pri skoku z jadralnim padalom. Na
izboru negovalcev izbere tega neposrednega in duhovitega črnca, ki nima pojma o
negovanju invalidov. Film je poln duhovitih domislic na tetraplegike, kot npr. »Če
hočeš bonbon, mi daj roko«, »Na telefon in jo pokliči«, »Če imaš dost
življenja, se ustreli« … Med obema protagonistoma se splete iskreno
prijateljstvo, Driss je prava osvežitev v
blazirani in hinavski buržoaziji. Duhovit je odlomek, ko godalni orkester igra
znamenite klasične komade, Driss pa jih prepoznava, kot: tale komad je bil v
reklami za kavo, tale napev poznam, ker ga vrtijo v telefonski centrali Zavoda
za zaposlovanje ob besedah: počakajte trenutek, ste 10. v čakalni vrsti. Ali pa
ko Philippe pred policaji zaigra epileptičen napad s slino na ustih, ko Driss iz
užitka prekorači hitrostno omejitev in divja po ulicah Pariza...
Spet
čustveno topel in optimističen film.
Sporočilo, da smo si samo ljudje lahko obliž na rane, ne glede na status in
kasto, ali pa ra ravno zaradi križanja tega statusa, ki prinaša v življenje
svežino iskrenosti in nepotvorjenosti.
TUDI ZELO ZA!
Ni komentarjev:
Objavite komentar