ali
Ljubezen je vse, kar je. Poznamo različne ljubezni: egoistično, bratsko in sestrsko,
materinsko, ljubezen do partnerja, do staršev, do bivanja oz. boga. Lahko je
pristna ali zlagana, pogojna in brezpogojna, ponavadi boli, po drugi strani pa
te lahko izstreli do oblakov.
Če
se spomnim nazaj na svoje ljubezni. Najprej je bila prva osnovnošolska. Šlo je samo
za izmenjavo pogledov in stiskanje med plesom v zatemnjeni avli šole Majde
Vrhovnik. Ampak je šla že do drobovja, ker se takrat že sproži ves ljubezenski
aparat, ki ga premoreš in te bo spremljal naprej vse življenje.
Potem
dve ljubezni na daljavo, ena do Novosadčana, druga do Francoza. Polna hrepenenja
in iluzij, ker je bilo treba z njimi napolniti fizično odsotnost. Bilo je lepo,
a je pogosto bolelo, ker so ti odnosi zelo zavajajoči. Ko se je treba začeti
ukvarjati z vsakodnevnimi banalijami, se veza zaključi.
Vmes
je bilo še veliko platonskih ljubezni, ker mi zgleda Neptun v natalni karti
mede sliko in ustvarja iluzije. V tem primeru vsaj nikogar ne prizadaneš, ker
je zadeva enostranska.
Ko
si ustvariš družino, je treba začeti graditi trajno vez, sprejeti odgovornost,
kompromise, vztrajati, brusiti vezo kot diamant, se pogovarjati in pregovarjati,
postavljati meje in še in še. Težko delo, a se splača!
Če
gremo zdaj s telesne, zemeljske še na duhovno ljubezen. Pravijo, da je edina
prava ljubezen tista brezpogojna do boga, pa naj to imenujemo kot vse urejajoča
sila, logos, božanska energija, narava. Zame je najvišja vibracija, ki obstaja,
je svetloba in predanost, besede sploh ne sežejo do njenih globin in
visočin …
Vanjo
se potopiš kot v snežnobel oblak, ki te poboža s svojo milino in blagostjo.
Včasih se v njem kopaš, drugič z njim letiš čez nebo. Naj le traja!
Ni komentarjev:
Objavite komentar