Kaj imajo skupnega novo leto, urgenca in pečen piščanec

Letošnje novo leto se je tiho prikradlo v moje življenje. Morda zaradi nezimskega vremena ali pa maminega zdravstvenega stanja nisem imel občutka, da je pred vrati. Od Božiča do Silvestra so se vrstila praznična kosila in večerje, gužvanje v komercialnih centrih, polnjenje hladilnika, peka peciva, krašenje prave smrekice, ukradene na poti v Krim (upam, da gozdni čuvarji tega ne berejo, hihi). Sama s sabo sem bila na krajših sprehodih po lepi iški naravi in v meditaciji. Odnosi s preostalimi pa bolj tako tako, ker so bolj znanci kot kaj drugega.

Za vogalom me je pa čakalo presenečenje. Sestra me popoldan na Silvestra pokliče, da peljejo mamo na urgenco, ker ima slabe krvne izvide. Ob pol petih sem na IPP-ju. Gledam to mojo upešano ženičko, ki so jo same modre oči, ki nekako prazno zrejo v svet. Dostikrat jih za nekaj časa zapre, kot da je utrujena od tega sveta. Besedne komunikacije ni več. Prijateljica zdravilka prevzema komunikacijo z njeno dušo in mi prijazno ponudi pomoč, da ji bo stala ob strani. To me pomiri in poteši. Znajdem se v dvojni vlogi hčerke v tem fizičnem svetu, ki trpi ob odhajanju starša, in vsevedne duše, ki ve, da umre samo telo.

Ko mamo pokličejo v ordinacijo, gre lahko z njo samo en član. Sestra mi prepusti mesto. Ob steni je stol, kot v zaporniški celici, in gledaš 3 metre oddaljeno posteljo, čakajoč na Godota (pardon zdravnika). V daljavi že odmevajo petarde in rakete. Madona, saj res, novo leto prihaja. Nebo mi pripravi prekrasen pogled. Je nebeško modro z belimi puhastimi oblački, kot na Magrittovih slikah. 

Doktor predpiše kalij in antibiotike. Mamo odpeljejo še na slikanje pljuč in s sestro oddideva domov, praznovanju naproti?!

Prihaja presenečenje št. 2. Jožeta začne zvijati srce malo pred polnočjo. Nekako še prebije noč doma in naslednji dan, vendar se bitje srca ne umiri. Jan in Gea prihajata iz Ljubljane na novoletno kosilo. Damjan je že itak omagal z virozo. Čim prispeta v Iško, Jan odpelje Jožeta na urgenco, ker se stanje poslabšuje. V pečici je nadevan piščanec. Z Geo ostaneva sami z njim. Eto, to so bili moji novoletni prazniki!

  

Post scriptum: Mamo so potem še isto noč prepeljali nazaj na Bokalce. Stanje se ji je malo popravilo. Tudi Jožeta so z »likalniki« spravili k sebi, vsaj za nekaj časa. That's life. A je kdo rekel, da bo lahko?