Vsak
dan isti gibi, isti ljudje, isti prostori.
Umivanje,
iz pidžame v trenerko, obvezna skodelica kave. Ko mi je kolega poslal sliko kavopivke Ivane Kobilice, sem se zgrozila, kako sem se v karanteni postarala. Ob 8h vklop kompa in pozdrav kolegom po
Skypu.
Dan
je enak prejšnjemu. Poskušam se spomniti, če sem šla včeraj v gozda ali ne, pa
so mi že vsi dnevi enaki in se več ne spomnim.
Trump
pravi, da maske ne bo nosil. Da ne paše k ovalni mizi, za katero sedijo kronane
glave!? Donald, bravo. Meni tudi maska velikokrat ne paše k barvi oblačil, pa
jo vseeno nosim za v trgovino ali lekarno. Saj drugam pa itak ne morem.
Tukaj so pa že smernice pariške visoke mode za koronamaske za letošnjo pomlad.
V
postelji sem še vedno s sovražnikom. Saj se spomnite tistega filma z Julio
Roberts, ki mora spremeniti identiteto, da pobegne od nasilnega moža. Moj
sovražnik ni nasilni mož, ampak njegove »nasilne« bolezni, ki kot Demoklejev
meč že več let visijo nad nama.
Ni komentarjev:
Objavite komentar