Na
ta znameniti film me je spomnila Shana iz Mychi-a, ko je napovedovala današnji
sončev mrk. Ob tem pojavu pride prihodnjost v sedanjost, pomembno je, da si naredimo
načrt za prihodnost. To je sveti čas za transformacijo. Vprašajmo se, ali smo zadovoljni
z življenjem, kakršnega živimo. Če ne, kaj moramo spremeniti. Kaj nas bo hranilo
v prihodnosti? Pomembna je torej NAMERA. Posadimo semena. Ponastavimo kompase
in pičimo naprej.
Stvar
seveda ni tako lahka, kot se sliši takole
z ekrana, ko ti predava lepa in zgovorna Shana. Saj se spomnite, kako
težka je pot v filmu Gospodar prstanov. Mali Frodo se mora bojevati z raznimi
strahovi in odvisnostmi, napadajo ga strašna bitja, na koncu se le stežka loči
od prstana, ko ga vrže v vulkan na Gori Pogube.
Tako
je tudi z nami, polni smo šibkosti in odvisnosti, prepuščamo se čutnim
nasladam, egu, da nas zapeljuje … In to nas vse bolj oddaljuje od našega
poslanstva tukaj ...od naše duše. Pojdimo
v svojo tiho kamrico, v meditacijo in se srečajmo s svojo čisto,
brezmadežno dušo. Prisluhnimo ji, kaj nam govori. Nadenimo si prstan ljubezni,
vere in predaje in bodimo njegov gospodar!
Jutri
grem domov
Te
besede lahko spregovorimo v različnih situacijah.
V
času koronavirusa smo v tujini in nam dobri Andrej Šter organizira vračanje v
domovino).
Mati
rodi otroka v porodnišnici in se potem vrne domov.
Otrok
živi v internatu in se ob koncu tedna vrača domov.
Ameriški
vojaki iz Vietnama ali Iraka se v krstah vračajo domov.
Uslužbenci
se po končani službi vračajo domov.
Te
besede pa imajo zadnji mesec zame še posebej boleč pomen. Mama, ki že od avgusta
leži nepokretna na Bokalcah, jih izreče meni in sestri na vsakem obisku. Rečem,
da ji bom naslednjič prinesla krofe in odgovori tako, zelo prepričljivo: »Ampak
jaz grem jutr domov!« Kaj lahko sploh na to odgovorim? Prvič sem se še nekaj
izmotavala in jo spraševala, kdo ji je to rekel. Zdaj samo še skrušeno prikimam,
kot da razumem. Jasno mi je, da si želi ven iz te hiše starčkov, ven iz te
rutine in dolgčasa, iz tega utrujenega fizičnega
telesa, ki jih služi le še za ležanje,…. v svoj pravi DOM, kot ga imenujeva z Ivanko.
Tam, kjer je svetlo in lepo, kjer nič več ne boli…
Ni komentarjev:
Objavite komentar