Paris, je t'aime (o otvoritveni slovesnosti Olimpijskih iger)

 

    Najprej moram postaviti dve trditvi kot pri diplomski ali magistrski nalogi in ju potem potrditi ali zanikati. Prva trditev je, da sem frankofilka, ljubiteljica francoskega jezika, francoske kulture dežele, in ja hm, tudi enega Francoza. Da sem zaljubljena v Pariz. Druga trditev je, da sem odprtega duha, naklonjena raznolikosti in skupnosti LGBT.

    Zato… Show na Seni ob vodometih, odlično scensko uporabljenih nabrežjih in mostovih,  nočni romantiki lightshowa, poklonom francoski zgodovini in kulturi je bil noro lep in inovativen brez primere!!  Upodobili so vrednote francoske revolucije: svoboda, enakost, bratstvo. Eni redkih so se poklonili velikim ženskam v zgodovini (sestrstvo), se poigrali z zamislijo zadnje večerje (ki je me kristjani naletela na veliko zgražanje). Življenje in vrednote grejo pač naprej in to razumemo samo ti, ki smo versko neobremenjeni, danes so med nami transeksualci, invalidi, temnopolti, prehranjeni, begunci … Umetnost je nad ideološkimi in verskimi prepričanji. Prikazani so bili umetniki, dobri v svojih veščinah in izrazu in kot take jih moramo razumeti. 200 dni so se pripravljali na nastop, kako uigrani so biti plesalci in akrobati! Dež jih ni zmotil, povsod je vladalo navdušenje in smeh na ustih. Ste že kdaj videli mojstra pianista, ki igra po razmočenih tipkah, medtem ko kaplje dežja padajo na  pokrov klavirja. A ni bilo dobro zastopano sporočilo miru, da smo vedno in povsod proti vojni (kako lepa izvedba pesmi Imagine ob  bengaličnem ognju okoli klavirja). Pa solidarnost z drugače mislečimi?

    Pa come back Velike Celine Dion, ki prinaša sporočilo, da je mogoče premagovati tako težko bolezen, kot je sindrom otrdelega telesa! In to s Himno ljubezni, ki jo je tako občuteno zapela!

    Če se bomo držali konzervativnih metod otvoritvene slovesnosti korakanja po stadionih, ne bo nobenega napredka. Življenje gre naprej, športniki iger to dokazujejo s svojo barvito raznovrstnostjo v imenu slogana olimpijskih iger: hitreje, višje, močneje. Ali pa samo z duhom “sodelovati”. Kar je tudi zmagoviti slogan za življenje.

 

    In moj ljubljeni Pariz, omogoči vsem nastopajočim, da po svojih potrebah izpolnijo svoje sanje!

Nevarna razmerja

 

Kdaj pa je kakršnokoli razmerje varno, se sprašujem. Če gre zares, grejo odnosi, pa naj bo to med moškim in žensko, med dvema ženskama ali dvema moškima, postanejo čustva zelo poglobljena in ranljivost zelo velika. Vedno pa prihajamo v odnose s svojim nahrbtnikom preteklih doživetij, pričakovanji, projekcijami… Zaljubljenost je itak samo igra hormonov in iluzij. Je pa lepo. Ne ješ, ne spiš, nestrpno čakaš, sanjaš…

V odnosu skupnega življenja lahko pride do igre egov, kdo bo močnejši, kdo bo koga nadvladal, v zreli zvezi se je treba naučiti kompromisov, potrpežljivosti, modrosti. Če se ti zdi vredno. Če imaš “cojones” lahko slabo zvezo tudi zavržeš in greš sam naprej. Saj ni nič hiudega, če si sam in je to tvoja odločitev.

Kdaj pa postane razmerje nevarno ali bom rekla toksično? Kadar zajeda v tvojo tvarino, tvoje jedro in bistvo. Če te partner/ica energetsko izčrpava, ti jemlje pozitivne moči, ki jih potrebuješ za dviganje zavesti.

Če je posredi odvisnost od odnosov in te potrebuje zaradi potrjevanja lastnega manka. Tukaj mislim na narcise ali na ljudi, ki so v mladosti pretrpeli pomanjkanje ljubezni. Tem moraš biti zdravitelj in terapevt!! NO WAY! Nihče nima pravice, da to zahteva od tebe znotraj odnosa. Za to so terapevti, ki niso vpleteni v osebni odnos, za to obstaja osebna rast, do katere naj bi se povzpele razsvetljene osebe. Razrešiti in dvigniti se nad te toksične odnose. To je moj odgovor za varna razmerja. Srečevanje s sabo zadovoljnimi in realiziranimi individuumi, ki si lahko podarijo brezpogojno ljubezen, milino in mehkobo. 

 

 

 

Koliko odhajanj letos

Kako se množi občestvo velikih žensk tam, izza mavrice. Poslovila se je tudi Velika Anita Ogulin.  Koliko družinam na robu je pomagala, nesebično in tudi za ceno lastnega zdravja. Beda in nesreče ljudi v stiskah so zagotovo pustile sledi na njeni trpeči duši. V svetlobi bo doživela hvaležnost za vse dobro, kar je storila.

Vsem nam, ki smo preživeli raka, pa kličem, da moramo živeti naprej, naprej opravljati poslanstvo dobrega, tudi za te, ki so se poslovili in s katerimi bomo nekoč združeni v ”otokih svetlobe”.