Jeziti se ali ne jeziti se (to je zdaj vprašanje)

Za uvod bom navedla odlične misli Gorana Vojnovića, ki si v Sobotnem Delu dopisuje z Esadom Babčićem o jezi: “Dane Zajc je v svoji pesniški prispodobi našo jezo upodobil kot črnega bika, ki rjove v noč, a ga nihče ne sliši. Umolkni veliki črni bik, nam govori pesnik, a mi ne umolknemo, temveč rjovemo naprej. Ta črni bik je proispodoba našega osamljenega sveta, v katerem jezni ljudje rjovejo v prazno in večina njihovih klicev ostane neodgovorjenih… Midva, dragi prijatelj, vsaj drug drugemu odgovarjava, na te najine klice na pomoč, medtem ko večina ljudi zaman skuša koga priklicati. Kamorkoli pogledaš, vidiš množice jeznih ljudi, protestirajo, razbijajo, napadajo eni druge, a se zdi, da veliki črni bik le rjove v noč. Morda je bil Pero Musevski, ki se nikoli ni jezil, že onkraj jeze. Kdor izgublja, se sme jeziti, kdor pa se preda, se nima več za kaj jeziti. Zato je morda dobro, da se mi še  vedno jezimo. Morda to pomeni, da se še nismo predali. Morda se z jezo ščipamo, da začutimo bolečino in se prepričamo, da smo živi.”

V duhovnem svetu je jezo seveda treba preseči, razrešiti in jo nadomestiti s pozitivnimi mislimi osvoboditve, ljubezni, zaupanja, sprejemanja neizogibnega. Ko si duhovno visoko, naj se te jeza in frustracija sploh ne bi mogle več dotakniti. Ker pa smo še vedno močno vpeti v materialni svet, ima jeza lahko tudi pozitivne vplive. Na primer v psihoterapiji, da postaviš meje v odnosih. Kot je jok sproščanje žalosti, je jeza čustvo akcije.

 Ali da poveš svoje mnenje na glas, če meniš, da se ti godi krivica. In se razelektriš, očistiš, čeprav za ceno nižje vibracije, ki se pri tem sprosti. Jaz osebno si kar dovolim biti jezna, pa četudi je to znamenje ovir v duhovnem razvoju.

Kako se zdravim jeze? Kričim v avtu, zahajam v gozd in se pogovarjam sama s sabo, pišem jezna protestna pisma… Ko se pomirim, sem sposobna mirno skomunicirati situacijo in jo poskušati razrešiti v skupno dobro.

Tako jaz. Kako pa vi?

Jasno je, da jeza ni edini dokaz, da bi se morali uščipniti kot dokaz, da smo živi.

Moj črni bik bo še vedno kdaj rjovel v črno noč. Morda se bo srečal s tvojim in bosta na nebu zaplesala v ozvezdju Bika.

 

 

Opravičujemo se za pozen odgovor

 

    Najbrž ste že tudi vi kdaj prejeli tele znamenite besede uradnega organa, ki naj ga opere krivde za predolgo čakanje na njihov odgovor. Pred tem seveda prejmemo avtomatski odgovor, da se zahvaljujejo za našo pošto in da nam bodo odgovorili “v kratkem”.  Jaz sem na knjižnico 18. junija poslala ponudbo za predstavitev naše skupine Darivaya o metodah samozdravljenja, ki jih po našem mnenju v teh ponorelih časih izgorevanja za kapitaliste in bombandiranja farmacevtske industrije še kako potrebujemo. Opa, nič po svoje, ižanska knjižničarka je rekla, da naj najprej napišemo kratko ponudbo predstavitve, potem bo pa centralni “svet”, ”odbor” ali kakorkoli se že imenuje, sklepal o primernosti za javnost. Knjižnica je tak velik, okostenel mehanizem, v katerem so se enostavne operacije izposoje digitalizirale, čim pa gremo v kompleksnejše projekte, kot npr. Mesto bere ali organizacijo predstavitev, se pa zalomi.

    Zaposleni so zavarovani z zgoraj omenjeno avtomatsko obrambo. Če se kakšen jezni obiskovalec pritoži, pa zagotovo izvlečejo iz rokava “passe partout”, da so preobremenjeni, da jih je premalo itd. Če  se samo spomnim, kako so mene bombradirali v službi, če nisem “v kratkem” odgovorila na kakšen mail. Skoraj dvomesečni rok zagotovo ni kratek, zato dajem ižanski in centralni knjižnici eno veliko piko.  Legendarni Stare bi rekel: Fej vas bodi!

 

 

 

 

 

Marketinške pogruntavščine

    Kaj si kaj mislite o oglaševalskih zamislicah kreativcev, kot je geslo “Mu” za mlečne proozvode ali v zadnjem času “debilne reklame za Hofer (še posebej omizje reklame Ljubim žareka??). Odločno protestiram zaradi oglasa Jureta Zrneca za nižjo naročnino na pol za A1. Če misli, da je zloraba vadbe joge za banalno znižanje računOM telefonskega operaterja zabavna, se moti.  Eno je barvanje ograje v značilni slovenski tekmi s sosedom, ali pa hoja po strehi ob reklamiranju A1, drugo pa je vlogo guruja in joge na splošno takole zlorabiti za trganje računa na pol. Še en Fej za Zrneca oz. za A1.

    Olimpijske igre še kar odmevajo. Chapeau vsem sodelujočim, videli smo veliko veselja, pa tudi solz. Še enkrat čestitam Francozom za zaključno slovesnost. Dokazali so, da je tudi scena na stadionu lahko prefinjeno artistična. Kašna subtilna zamisel poslati zlatega moža na Zemljo iskati začetke olimpijskega duha ob napevih Apolonove arije, pri kateri pianist igra na navpičnem klavirju. Pa izredne plesne točke artistov na krogih, ki se na koncu združijo v olimpijske kroge. Spektakel za oči in dušo!

    V to idilo trešči holivudski duh, ko se Tom Cruise spusti z neba, da bo v Misiji nemogoče odpeljal olimpijsko zastavo v LA. Čisto drug spirit in feeling. Sicer pa velja, da je lepota v različnosti, a ne?