četrtek, 22. avgust 2024

Jeziti se ali ne jeziti se (to je zdaj vprašanje)

Za uvod bom navedla odlične misli Gorana Vojnovića, ki si v Sobotnem Delu dopisuje z Esadom Babčićem o jezi: “Dane Zajc je v svoji pesniški prispodobi našo jezo upodobil kot črnega bika, ki rjove v noč, a ga nihče ne sliši. Umolkni veliki črni bik, nam govori pesnik, a mi ne umolknemo, temveč rjovemo naprej. Ta črni bik je proispodoba našega osamljenega sveta, v katerem jezni ljudje rjovejo v prazno in večina njihovih klicev ostane neodgovorjenih… Midva, dragi prijatelj, vsaj drug drugemu odgovarjava, na te najine klice na pomoč, medtem ko večina ljudi zaman skuša koga priklicati. Kamorkoli pogledaš, vidiš množice jeznih ljudi, protestirajo, razbijajo, napadajo eni druge, a se zdi, da veliki črni bik le rjove v noč. Morda je bil Pero Musevski, ki se nikoli ni jezil, že onkraj jeze. Kdor izgublja, se sme jeziti, kdor pa se preda, se nima več za kaj jeziti. Zato je morda dobro, da se mi še  vedno jezimo. Morda to pomeni, da se še nismo predali. Morda se z jezo ščipamo, da začutimo bolečino in se prepričamo, da smo živi.”

V duhovnem svetu je jezo seveda treba preseči, razrešiti in jo nadomestiti s pozitivnimi mislimi osvoboditve, ljubezni, zaupanja, sprejemanja neizogibnega. Ko si duhovno visoko, naj se te jeza in frustracija sploh ne bi mogle več dotakniti. Ker pa smo še vedno močno vpeti v materialni svet, ima jeza lahko tudi pozitivne vplive. Na primer v psihoterapiji, da postaviš meje v odnosih. Kot je jok sproščanje žalosti, je jeza čustvo akcije.

 Ali da poveš svoje mnenje na glas, če meniš, da se ti godi krivica. In se razelektriš, očistiš, čeprav za ceno nižje vibracije, ki se pri tem sprosti. Jaz osebno si kar dovolim biti jezna, pa četudi je to znamenje ovir v duhovnem razvoju.

Kako se zdravim jeze? Kričim v avtu, zahajam v gozd in se pogovarjam sama s sabo, pišem jezna protestna pisma… Ko se pomirim, sem sposobna mirno skomunicirati situacijo in jo poskušati razrešiti v skupno dobro.

Tako jaz. Kako pa vi?

Jasno je, da jeza ni edini dokaz, da bi se morali uščipniti kot dokaz, da smo živi.

Moj črni bik bo še vedno kdaj rjovel v črno noč. Morda se bo srečal s tvojim in bosta na nebu zaplesala v ozvezdju Bika.


 

 

Ni komentarjev:

Objavite komentar