Kdo trka na moja vrata?

 V zadnjem času dobivam vse več prošenj za prijateljstvo moških oseb. Pa ne samo kot prošnjo ampak mi pišejo kot komentar pod blog. Najprej pohvalijo moje objave, potem se pa pritožijo nad mojo “samovšečnostjo”, da so mi že večkrat poslali prošnjo za prijateljstvo, jaz pa, da se ne odzivam. Zdi se, da jim pri nagovoru pomaga ChatGPT, ker sem 2x dobila čisto enak post, da kako lahko z nekom, ki ga ne poznaš, postaneš dober prijatelj. Simptomatično je, da imajo na profilih veliko rož (kao ženske imajo rade rože), njihov status je “vdovec”, so vojaški zdravniki na kakšnem vojnem področju (kao ženske sočustvujejo s takimi)…Vsem takim sporočam, da moj Facebook ni ženitovanjska posredovalnica in naj raje izberejo primernejše platforme za zmenkarije.

V tem virtualnem svetu je itak veliko poziranja in zlaganega. Hočemo ugajati, zgledati lepši in mlajši, se hvaliti, kje vse smo bili in kam vse bomo še šli. Jaz preko Facea pišem svojo miselno in doživljajsko zgodbo. Cenim, če se vsebina dotakne ljudi, ne me pa lovit na finte “kako si lepa dama”, “kako si danes, kako si spala” ipd.

Noro je, da je celo v akademski sferi vse več objav napisanih z umetno inteligenco, kar 17 odstotkov ocen je napisanih s Chat GPT.

Po Tjaši Vuzem povzemam, »da je vsak teden po vsem svetu objavljenih približno 119.000 člankov v znanstvenih revijah in prispevkov iz konferenc, kar je več kot 6 milijonov na leto. Založniki ocenjujejo, da je približno 2 % člankov, poslanih v večino revij, vendar ne nujno objavljenih, verjetno ponarejenih. To pomeni ca. 120.000 člankov letno, število narašča.«

Kako naj se torej orientiramo v tem dostikrat zlaganem svetu? Mislimo s svojo glavo, ustvarjajmo z lastno domišljijo, obdajmo se z iskrenimi ljudmi, čim manj se digitalizirajmo, hodimo v gozd, ob vodi, kurimo ognje, meditirajmo in se povezujmo z virom.

Pred dnevi je zdravnikom (in ne robotom) uspela spektakularna presaditev srca šestmesečnemu dojenčku. Starša sta izrazila globoko hvaležnost staršem darovalca, da so kljub izgubi otroka »imeli dovolj moči, da so se v tistem težkem trenutku altruistično odzvali in privolili v darovanje.” Za malega Valentina se je vse zgodilo v najvišje dobro, bil je izbran, da živi. Se pa sprašujem, kako se bosta povezali ti dve dušici, saj pravimo, da je v srcu središče duše. Je pa res, da med dušami ni tekmovanja ampak je samo ljubezen. Srečno Valentino!

 

Deepseek in deepshit

Po morju plava modri kit iz vode kaže Ameriki rit. Kitajci so znotraj svojega avtoritarizma in omejene svobode zangažirali briljantne ume in  razburkali svet z novo, precej cenejšo aplikacijo umetne inteligence. Kitajska je postala druga največja gospodarska sila sveta in napoveduje se, da bo kmalu prehitela Ameriko. Postala je vodja v hitrih vlakih, v gradnji avtocest, svetovni vodja po številu avtomobilov na cestah, v zadnjem času tudi po cenejših električnih vozilih. Gre za socialni fenomen. Kitajci imajo v prostoru ultranadrealne kreativnosti, inovativnosti in intuitivnosti popolno svobodo. Za razliko od Great America, ki se razglaša za branilca  absolutne svobode, njen razvoj pa so začeli krojiti tehno oligarhi in kapital. Klovn s pšeničnimi lasmi tega ne bo prenesel, zato dnevno podpisuje izvršne naloge dviganja carin, hoče zemljo  krast (to odlično domislico glede Grenlandije preberem v časopisju), zapira agencijo mednarodne  pomoči, izganja migrante, hoče izgnati Palestince iz Gaze !!… Njegovo vladavino krstim za aplikacijon deepshit, ki pa je zelo nevaren, ker ogroža celoten svetovni red. Ni čudno, da si Melanija zakriva oči s tistim velikim klobukom.

No, če smo iskreni, tudi AI lahko zamaje temelje naše civilizacije.

Import Export Bosancev

Od držav nekdanje Jugoslavije in njenih prebivalcev so mi najbolj ležali Bosanci. Čutim jih kot mehke, prijazne, malo otročje (pa ne v slabem smislu), duhovite. Z Majo sva jih še predobro spoznavali nekega davnega leta v Sarajevu in Jahorini, od koder sem za spomin prinesla kompliciran zlom gležnja, ki me s težavami spremlja že vse življenje.

Po vojni 1992 se je veliko Bosancev razpršilo po svetu. V Slovenijo smo uvozili kar nekaj umetnikov, kot npr. Sašo Lošića iz Plavega orekstra, Denisa Avdića, Branka Djurića, Esada Babačića, če omenim samo nekatere. Vsi ti so oplemenitili našo včasih “pomehkuženo” slovensko kulturo.

Kar se tiče izvoza Bosancev v tujino pa me je presenetil Velibor Čolić. Preberem njegovo Knjigo odhodov, v kateri slikovito opisuje svoj begunski status v Franciji. Pravi: “Povsod sem tujec in povsod sem doma.” V današnjem svetu je tema begunstva vse bolj prisotna in pereča.

Velik (192 cm) in zdravega videza se javi v begunskem centru, kjer se čudijo, da lahko begunec tako dobro izgleda. V njegovi številki najdejo samo srajco s havajskim vzorcem in bež velike superge. Tale Bosanec se je tako dobro priučil francoskega jezika, da piše knjige tudi v francoščini in dobiva zanje celo literarne nagrade. Spet je balkanska kultura popestrila včasih že malo utrujene francoske literarne korenine. 

Njegov slog je slikovit, iskren, malo “mangupski”, kot pravi sam. Priporočam odličen intervju Ervina Hladnika Milharčiča s Čolićem ob predstavitvi njegove Knjige Odhodov. Dva briljantna uma v akciji, ne bo vam žal.