Bolj radikalnega zasuka kot smo ga doživeli v Državnem zboru si je težko zamisliti. Prej v Rdeče čeveljce obuta malo spogledljiva a odločno levo usmerjena ženska, ki je krotila predvsem desne poslance kot v rimski areni in zdaj Črno, plečati plavalec, ki se pretenciozno izdaja za resnico, ki je v prejšnji nacionalni stranki Jelinčiču zahrbtno pobegnil v kranjsko upravo. Zdaj je zahrbtno prodal svoje volilce za egoistično ustoličenje na tronu DZ. Mora pa res imeti močan želodec, da ohrani “pošten” obraz pri vseh videih, ki jih je posnel proti Janševi vladi, zaplinjanju protestnikov, gnusu ob previsokih plačah poslancev … Samo Bog ve, kaj je resnica in Zoranu želim, da mu bo Sveti Peter milosten, ko bo pregledoval dolg spisek ne(resnic), ki jih je zagrešil.
In zdaj v Rdeče. Poslušam Pogovore Ljerke Bizilj, ki hudomušno izziva svoje sogovornike na podkastu TV3. Z veseljem prisluhnem pogovoru z Urško Klakočar Zupančič. Vsaka čast Ljerki, ki pri svojih sedemdesetih letih zgleda kot najstnica, oblečena v mini krilo in kavbojke. Ni se izneverila svojemu slogu pogovora, vedno je dobro pripravljena in direktna, na svoj hudomušen način.
“Pravijo, da ste spogljedljivi. Da radi nastopate kot zvezda. Sta si bila z Robertom v bližnjih odnosih? Zakaj ste boksali v DZ? Nenavadno za visoke funkcionarje, da svojo ljubezensko zgodbo obeša na velik zvon,” padajo vprašanja in Urška iskreno odgovarja. Da ne mara primitivnih moških v parlamentu, avtoritativnega vodenja stranke, da je svobodna ženska, ki v svojih knjigah, moj bog, piše tudi o erotiki in da se imata z Zuljanom rada. Preprosto: “Rada se imava.” Brez komentarja.
Iz naših krajev
Pred tem grdim deževjem splezam na kolo in se zapeljem po naši lepi dolini Iškega vintgarja do svoje meditativne točke ob reki Iški. Voda veselo poskakuje čez skale, objame me sveže zelena barva bukev in oglašanje kukavice in drugih ptic. To je Raj na zemlji. Mir zunaj in notri, v srcu. Pred lokalom v Iškem vintgarju zagledam dva šotora. V enem je frizerski salon in na stojalu lasulje. Pomislim, da gre za kakšne team building, kar me v času vsesplošne politične in druge maškarade ne bi čudilo. V drugem šotoru je hrana. Lokal je zaprt in si rečem, da bom tukaj vprašala za tisto pivce za živce, ki si ga ponavadi privoščim. Na režiserskih stolih sta zleknjena dva tipčka, eden bradat in drugi, ko bolje pogledam, z zlato bravo obraza in rožički na glavi pobarvan kerubin. “A je tole zaprta zabava?”, vprašam. “Ja”, odgovori bradati. “Snemanje mamo.” Shit, si mislim, piva očitno ne bo, sem pa v zameno dobila vsaj angelčka, kar tudi ni za odmet, a ne?
Ni komentarjev:
Objavite komentar