Kruha in
iger
Evropsko
prvenstvo v nogometu. Stadioni pokajo po šivih. Ljudje so pobarvani v
nacionalnih zastavah in nosijo vse sorte čudnih predmetov v teh barvah. A se to
kaj razlikuje od gladiatorskih iger v Rimu? Če se navijači ne strinjajo s
sodnikovo odločitvijo, pošizijo. Zunaj stadiona si med sabo pogosto skočijo v
lase. Včasih se trener v navalu strasti počoha po mednožju in ga pri tem vidi
cel svet! Če bi vsa ta čustva lahko ujeli v nek medij, bi zagotovo lahko
poganjal vetrnice. Z Janom sva bila v času prvenstva v campu Lanterna in ob
večerih si lahko takoj lociral, kje so Nemci ali Italijani, ker so se zadrli ob
vsakem golu. Ganil me je Ronaldov odstop zaradi poškodbe. Če tak jekleni dedec prizna,
da ne more več igrati, mora biti zelooo hudo. S kakšnim gnevom in obupanostjo
je odvrgel kapetanski trak in kakšne krokodilje solze so mu drsele po licih. Z
igrišča so ga odnesli v neke sorte trugi in ozračje je kar pokalo od obupa. Na
srečo so potem tudi brez njega premagali galske peteline in zanje je bil
zagotovo to nacionalni dan žalovanja, čeprav so se po mestu že vozili z
avtobusom, na katerem je pisalo, da so evropski prvaki. It ain't over until
it's over.
Knjiga
Sestavine ljubezni o romanci v Parizu
Po
takšni lažji literaturi posežem na morju, ker neergonomske skale niso primerne
za težje branje kakšnega Lojzeta Kavčiča ali Umberta Ecca. Torej ljubezenski
zaplet v Parizu. Ona ima lokal le Temps des cerises. On je francoski urednik
založbe. Najbolj grejo v promet knjige, v katerih se tradicionalni Anglež
zaljubi v Francozinjo. Zato pod angleškim psevdonimom napiše, kako se je
zaljubil v to francosko lastnico restavracije in zraven našteje tudi razlike
med obema narodoma, ki se by-the way ne ljubita preveč (eni rečejo
"podurhati jo po francosko", drugi pa ravno obratno). Luštna zgodba,
z veliko kuharskimi recepti (a la Luka Novak, samo v lažjem slogu). No, kar me
je dregnilo, je ravno naslov te restavracije Le Temps de cerises. To je pesem,
ki je bila predvajana na Borisovem pogrebu. Gre za pesem, ki je bila napisana
za pariško komuno in so si jo tudi kasneje prilastili levičarji, govori pa o
minljivosti ljubezeni, seveda "chagrin d'amour", ki je bila Borisu
tako pri srcu.
Če
ostanem še pri Francozih. Do zdaj so jo kar trikrat skupili od teroristov.
Najprej Charli Hebdo, potem Bataclan, zdaj pa Nica! Po angleški promenadi smo
se sprehajali, ko smo šli z Renaultom na nagradno potovanje za francosko bralno
značko. Spomnim se velikega števila ljudi na plaži in večernega neba. Tokrat so
šli Frenčiji praznovat svoj nacionalni praznik in slavit Svobodo, Bratstvo in
Enakost. V izkrivljenem umu Tunizijca pa se je že koval peklenski načrt
maščevanja. Pred tremi dnevi najame smrtonosni kamion (zdaj bodo lahko
snemali serijo filmov Lethal truck).
V gostilni popiva in se že prsi, da bo
svet še slišal o njem. Potem štarta kamion in se cikcak zaletava v ljudi kot v
keglje. Kot v računalniški igrici, samo da tam ne teče kri in ni mrtvih. ENO
ŽIVLJENJE PROTI 84 MRTVIH IN 50 V SMRTNI NEVARNOSTI! In to emigrant, ki je
prišel pred leti v Francijo, tu dobil službo in imel otroke. Najbrž je od
države dobival subvencije za družino, ker Tunizijke ne delajo. Najhujše je, da
v »kao asimiliranih« priseljencih tli mržnja zaradi drugačnosti. V tem primeru
je bila najbrž tudi osebna zagrenjenost zaradi ločitve,na katero se je cepila
fanatičnost smrti za PRAVO stvar. Jao, mati Evropa, kako boš lahko preživela
vse te mržnje, ki tlijo v srcih. Pravijo, da je to zato, ker jih matični narod
v bistvu nikoli zares ne sprejme. OK, se pa tudi sami ne želijo spremeniti.
Poglej Angleže po Brexitu. Na dan je prišla celo mržnja do Poljakov. Kje smo
zdaj vsi drugačni, vsi enakopravni?
Od blizu (in daleč) Vesna versus Carmen
Ogledam si intervju Vesne Milek z Mirom
Cerarjem. Mislim, da je imela že tudi druge intervjuje (si jih bom ogledala v
arhivu TV SLO). Mi je ljuba, ker je mistična, amazonska, samosvoja... Rada
berem njene intervjuje v Sobotni prilogi. Sama pravi, da se moraš v
intervjujanca vživet, mu priti pod kožo (no, Rado Šerbedžija gre še korak
naprej, in pravi, da je treba za dober intervju spati z intervjujancem). Ko
je bila sama gostja pri Manci Košir, mi je delovala kot nervozni konj pred
dirko. Toliko je imela povedat, da jo je Manca kar težko krotila, ko je bila v
paru z blagim frizerskim mojstrom. Zdi se mi, da na TV sama zasede ves prostor
in da je intervjujanec kot samo njen podaljšek. Sicer dobro pripravi scenarij
vprašanj, je duhovita in slikovita, ampak potem podobno kot Marcel Štefančič ni
zadovoljna, dokler ji gost ne odgovori, tako kot si je zamislila. No, pri
Cmerarju ji nekako ni šlo. Odgovarjal je preveč predavateljsko. Rekla mu je, da
ima monologe. Ja, kaj pa je intervju kaj drugega kot vprašanje osebe A in nato
odgovor osebe B. Res je, da je Cerar kljub svoji načitanosti kar nekako
»nadudlan«. V istem monotonem tonu govori o tehničnih pregradah, svoji
krščanski veri, igranju kitare v mladih letih in branju Siddharte, ko je na
tleh. Vse v istem registru. Tak pač je in tudi velika Vesna ga ne bo
spremenila, da bi bil bolj živahen v tem ping pongu visoko letečih misli in da
bi bila njena oddaja boljša!
Če napišem še nekaj o drugi novi pogovorni
oddaji, ki jo vodi tudi vélika Carmen L. Oven o družinah na kavču. Tale Carmen
je zame mamljiva oseba, ker vodi tudi intervjuje v knjižnici Otona Župančiča.
Sem jo poguglala in mi je bila všeč kot ženska, taka topla in radoživa (čeprav
je Anže, ki je dela V Trubarjevi hiši rekel, da se mu zdi hladna pri vodenju
intervjujev). Seveda je njena tematika dosti bolj pogrošna. Zbrati skupaj
imenitne člane neke velike družine in jih potem spraševati, kaj je bilo najbolj
nenavadno v njihovem otroštvu, kako je zakon očeta in mame vplival na sinove in
hčere, kolikokrat se dobijo skupaj in kakšne odnose gojijo. O vsebini pač ne
bom sodila, ker je takšen koncept oddaje, se mi zdi pa Carmen igriva,
hudomušna, kot mala prisrčna veverica. Ima v sebi več prijaznosti in smeha, je
bolj dostopna. Kot sem že enkrat zapisala, pač ne moremo mešati jabolk in
hrušk. Prav je, da je na svetu oboje in da imamo izbiro!
