Moj gozd

Gozd je rastlinska katedrala. Čez njegov svod se pretikajo svetlobne kite. V njem je tišina, oglašajo se edino njegovi prebivalci. Sprejme te vase in te objame kot sestra ali brat. Natopi te s svojo gosto tišino, da odideš poživljen in tudi pomirjen.

Gozdove imam rada. Hodim po njihovih poteh. Včasih so strme, da kolneš njihov vzpon, drugič so položne in obložene z mahom, kot tepih v duhovno pokrajino. Spomnim se položnega svetlega gozda v Jeperci, strmega možatega gozda v Lazah pri Ljubljani, kjer je bil rojen moj oče, pa malo divjega gozda na Norveškem, ko sva z Majo ujeli njegov trenutek umirjanja po neurju, pa milega francoskega borovega gozdička pri Marseillu …

Zdaj zahajam v gozd proti Krimu. To je moj gozd ZDAJ. Poznam ga v vseh letnih časih, ko svetlo zelena eksplozija napenja bukove popke. Ko se barvna zavesa spremeni v pastelne barve in pod nogami zašumi listje. Ko neusmiljena narava z vetrom in nalivi razgraja po njem in za seboj zapusti žalostno prizorišče zlomljenih in poležanih dreves. Ko mehka bela odeja prekrije drevesa in zapoje zimsko pravljico. V gozdu mi je vedno lepo. Če se močno skoncentriram začutim prisotnost gozdnih vil in škratov. Začutim nekakšen srh na koži, kot pikanje, a ne neprijetno. Takrat smo na isti valovni dolžini. Takrat vem, da smo ENO.

Despacito ali slowly

Recept za mega hit Despacito: oglej si tukaj 

Vzamemo posnetke lepih plaž v Portoriku, eno super erotično karibsko lepotico z dolgimi lasmi, oblečeno v zlato, nekaj eksplozivnih rifov klasične kitare, pogrošno besedilo, ki namiguje na seks, enga reperja, eno plesno skupino razgretih moških in žensk, in ga imamo, hit ki si ga je ogledalo že 3 milijarde Zemljanov!

Erotika kar šprica. Ja, tile latinosi se res znajo zabavat, čez dan bolj poležavajo, zvečer pa privlečejo svoje teleščke na plesišče in potem se začne vžigati. Kako se ženske zvijajo kot kače! V latino kulturi se ve, kakšna je vloga moškega in kakšna je vloga ženske. Med njima pa je elektrika, ali kot približno pravi izvajalec Luis Fonsi: ti si magnet in jaz železo, sestaviva koščke sestavljanke …

To me spomni na moja poletja v Provansi, ki na jugu že meji na španski melos. Tud mi smo plesali na makadamu sredi vasi, spodbujeni s pivom in pastisom, tud tam je bila v zraku erotika, čeprav ne tako očitno kot pri teh obmorskih latinosih. Me kar malo daje nostalgija za tistimi norimi, brezskrbnimi časi, ko sem bila jaz magnet in ti kovina (hihi).

Ne)erotika drugič ali Deklina zgodba Margaret Atwood

Če je v prejšnji objavi bilo vse zelo enostavno: »ti hočeš, jaz hočem, torej se dajva dol«, pa smo s tole nadaljevanko  distopičnega romana Margaret Atwood (ki jo predvajajo na HBO) stopili v totalitarni režim države Gilead. Seks je tu popolnoma razčlovečen. Neplodni pari imajo služabnice, ki jim rojevajo otroke. Enkrat mesečno imajo takoimenovano slovesnost, ko žena drži v objemu služabnico, s katero seksa njen mož, poveljnik, stražar  ali drug pripadnik vladajočega razreda. Grozljivo je gledati odsoten pogled žene in pogled služabnice, v katero buta moški.

Motiv takega početja se naslanjanja na zgodbe iz Biblije, kot je ta, da sužnja rodi otroka v imenu neplodne gospodarice, žensko spremenijo v služabnice, živino za rojevanje otrok. V najboljšem primeru so ženske eksistencialno popolnoma odvisne od moških. Branje in druge intelektualne dejavnosti so jim strogo prepovedane, bistveno bolje pa se ne godi niti svobodomiselnim moškim. Edina rešitev za prebivalce nove Amerike je prebeg v svobodno Kanado. Zveni znano? V izjemno zgovornih kostumih iz Dekline zgodbe so nekateri na marčevskem Ženskem maršu (Women's March) za pravice žensk v rokah držali posterje s citati iz knjige: »Nolite te bastardes carborundorum« (Ne pustite pošastim, da vas zatirajo).

Priporočam ogled nadaljevanke (sama sem začela šele pri 4. delu), ker je projekcija sveta, v katerem ni več čustev in prevladuje prepričanje, da je tako življenje boljše za večino ljudi. Seveda to ne drži za vse, kot npr. za junakinjo, ki še verjame v čustva. Zgodba se že začenja zapletati, ker ima s svojim gospodarjem že kar preveč tesne odnose za sprejete norme.

Zdaj pa izbirajte katerega od dveh erotičnih scenarijev imate raje?

 

Danes na meniju v moji glavi

Z Janom sediva pod ogromno bukvo v Iškem vintgarju.

Razmišljam o naši ekološki zadolženosti do Zemlje, katerih vire smo letos spet porabili šest dni prej kot lansko leto. Od zdaj naprej živimo samo še na kredit.

Ogledujem si malčke pri sosednjih mizah, katerim vire preživetja odžiramo. Fantek je en tak frajerski dojenček z zelo izrazitimi moškimi potezami, čeprav ne vem, če ima že dva meseca. V rokah ga ljubeče drži očka, mamica nekaj intelektualno razpravlja s tretjim suhim moškim, zagotovo vegetariancem; takih bolj feminilnih in suhih je vse več. Pri sosednji mizi sedi mamica z deklico. V laseh ima rdeče lasnice in mašnice. Že zdaj se vidi, da bo mala spogledljivka. Ta tretja predstavnica nove generacije je nekoliko večja deklica, recimo stara pet do šest let, z blond lasmi, spletenimi v majhne kite. Ta že pomaga pri strežbi in se že zelo odraslo obnaša!

Tako, vam dragi zanamčki, porabljamo Zemljine vire, ker nam je več do dobička in kapitala kot do preživetja planeta.

Po Delu navajam naslednje podatke energetske slike za Slovenijo:

- po konceptu okoljskega prostora več kot dvakrat presežena planetarna (ekosistemsko) sprejemljiva raba primarne energije na prebivalca;
- petkrat presežena zmogljivost ozračja glede proizvedenih emisij toplogrednih plinov;
- polovična energetska samooskrba.

Minister Gregor (Donald Trump in druge kronane glave) pa nič ali zelooo malo!

Tud Ostržki niso več kar so bili

Ne, tole zgoraj ni marionetno gledališče, čeprav so me kot majhno punčko vozili v  gledališče na Levstikovi. Živo se spomnim predstave Žogica nogica in Zvezdica zaspanka. Z odprtimi usti sem požirala zgodbo na odru, se bala strašnega zmaja in Ceferina. Ko sem potem čez mnogo let videla razstavljene lutke iz tistega časa, nisem mogla verjeti, kako drobcene in brez življenja so. To je pač demistifikacija otroštva, ko odrasteš in se začneš gibati po čisto drugačnih odrih. No, nekaj tiste čarobnosti otroškega sveta še vedno gojim in nosim v sebi.

Danes bom govorila o svoji leseni lutki. Kupila sem jo v Prometeju in mislim, da take lutke uporabljajo slikarji pri učenju. Lahko bi bila moja zaupnica, danes bi ji na primer zaupala:  »Life is sux. V službi nisem zbrana, slabo mi je od vročine, doživljam ignoranstvo od svojih najbližjih …« Morda bi mi potem bilo bolje, saj pravijo, da izpoved ali spoved pomaga, ker : pređeš brigu na drugog. No, meni to pač ne pomaga, ker me je joga naučila pristopov, kako premagovati stiske, na katere lahko vplivam. Z drugimi se nima smisla ukvarjati.

Še o eni lutki bo tekla beseda. Prebrala sem knjigo Lutka Marka Pristova. V Iški sem se udobno namestila v senco in začela prebirati knjigo. Naslov mi je bil zanimiv in lepo se je začelo, kako je šel majhen fantek skozi gozd. Uau, kakšni lepi opisi:

»Po vitki stezici skoz čarobni zelen gozd je hodil droban, svetal fantek. Kot bi se gibal pod visočavami katedral, je hodil pod krošnjami dreves, ki so mu kot kupole lebdele nad glavo, kot bi tipal po hodnikih čudes, je hodil pod stolpi dreves, ki so se kot da bi zibali v zraku. Skoz razmake med razkošnimi vejami so kot skoz okna božjih soban padali sončni žarki, polni nezemske mehkobe, da je izgledalo, kot bi rahlo zelenilo predirala ostra, nezlomljiva rezila, a nenevarna, nežna, stkana iz najbolj čiste svetlobe. Kot bi najbolj mila sila  neslišno pršela skoz bogate oblake, lila in valovala in pošev zasajala v tla nerazrušljive stebre sijoče lepote.«

Potem pa, bang, se pojavi lesena Lutka, okretna in jezikava, najprej prijazna, potem pa postane zlobna in nesramna, kmalu sta že dve, in tri, so groteskne in grozljive in fantku povsod sledijo. Pritoži se na upravne organe in sodišča,  povsod se spet pojavi ta Lutka, vedno v drugi preobleki, vsemogočna in vseprisotna. Kot hudič, ki te spremlja v duši in ti šepeta v uho svinjarije, kot alter ego, ki te spremlja povsod. Zgodba se konča tako, da Lutke končno ni več, pa tudi nikogar drugega ne?!

Prav zanimiva fantazmagorična metamorfoza malo nagajivega, a še vedno kar prijaznega Ostržka. Ponoči bom svojo lutko pokrila čez glavo, kot kanarčka, da se ne bi slučajno spomnila pretransformirati v zlobno lutko.