Moj svet v podobah

Ptič navijalec

To podobo si je izmislil moj priljubljeni avtor Haruki Murakami. Ko je glavni junak istoimenskega romana vsako jutro slišal nenavadno oglašanje neke neznane ptice, jo je krstil za ptiča navijalca, ki vsak dan navije svet. Tako kot mi, ljudje, ki se zjutraj moramo namontirati, obleči, umiti, nadihati svežega zraka in pomantrati, preden gremo v svet, opravljati svoje poslanstvo. Ko se usedem za svojo pisalno mizo, si iz etuia za očala izberem pravo dioptrijo (podobno kot zobozdravnik pripravi najprimernejši sveder), potem pa zviz zviz s prsti po tipkovnici, v svet Evropskega sodišča, kjer se kregajo za oslovo senco, ali v kakšno evropsko direktivo, kjer se ukvarjajo s kakšno mikro uradniško zadevo ….

Hommage Miki Mustru

Zdaj se je utrnilo tudi pero oz. čopič tega velikana risank. Poleg tega da je bil odličen risar, je bil tudi izjemen človek. Tak topel in blag, v sebi pa zelo vztrajen. Bil je odličen plavalec. Ne vem, če vam je znano, vendar odkar mu je pred leti umrla žena, je vsak dan hodil na njen grob (ja, naša rožnodolska tajna služba vse izve). Spomnim se osnovnošolskih počitnic, ko je začel izhajati Zvitorepec. Vsak četrtek sem šla v trgovino na cesti 9 in kupila sendvič ter zadnjo številko tega stripa. Končno smo dobili svoje, slovenske superjunake iz risanega sveta, ki je vsak imel svojo značajsko posebnost. Njihovim slikovitim dogodivščinam smo sledili v kameno dobo in srednji vek, pa tudi v prihodnost. Hvala ti, Miki, za vse prekrasne trenutke, ki si nam jih pričaral, oz. pririsal!

Simbol bele kače

Sanjam o beli dooooolgi kači, ki se ovija v kvadratu. Mislim, da se plazi za nekom drugim ,a nato opazim, da zasleduje mene, potem se pa zbudim. Malo poguglam, kaj lahko pomeni simbol kače. Vse sorte: od preobrazbe, do seksualne nezadovoljenosti ali tudi ljubezni, ki te zasleduje??? Le kje ja ta sledilec?

Rak mi odnaša prijatelje

Trenutno imam dve prijateljici, ki jih najeda ta sivi odposlanec vesolja. Sta kot dve živali, ki samo čakata, kaj bo naslednji dan … Mi ostali pa z njima. Ne vemo, kaj reči. Saj bo…. samo da ne boli … bori se no matter what ….

Hommage Metki Krašovec

Nekoč je bila na klasični gimnaziji generacija: Boris, Tomaž in Metka. Borisu je bila Metka všeč, a se je ta raje odločila za Tomaža. Bili so veliki ljudje, vsak na svojem področju. Sivi odposlanec vesolja je ugasnil njihova življenja, Metka je bila zadnja med njimi, 24. aprila 2018.

Njene slike so mi bile vedno pri srcu. Prosojne ženske, bele polti, z veliki izraznimi očmi izražajo mistiko, zazrtost v druge dimenzije …

Odkrito je znala spregovoriti tudi o ustvarjalni krizi:

»Kadar se pot, po kateri hodim, izčrpa in konča, se znajdem v slepi ulici, dobim občutek zazidanosti ...Takrat je čas, da vzamem v roke kladivo in razbijem zidove, ki so zrasli okoli mene, tako da lahko stopim iz ujetosti, naprej v nekaj, kar me presega  ... Takrat se mi ponovno začno odpirati vrata, vse teče in je na pravem mestu, vse je preprosto in naenkrat ne razumem, zakaj sem se pred tem tako mučila. V takih trenutkih sem ponovno uglašena s svetom in s seboj.

O slikah:

»Jaz razmišljam o njih in kar nekaj časa mora preteči pri slikanju, preden slika pobegne mojemu nadzoru in gre svojo pot. Ta trenutek je naporen: takrat se borim s sliko, prepričana, da jo moram obdržati pod svojo voljo in nadzorom, a slika beži in se bori za svojo pot. Če jo v tem procesu prehitro prepustim njeni lastni poti, razpade, če jo predolgo držim pod nadzorom, umre. To je boj med egom, ki hoče voditi, in skrivnostjo, ki se želi odpreti in oblikovati podobo.«

O potovanjih:

Potovanja so mi dala spomine na pokrajine, ki so postale del mojega notranjega inventarja. Ta občutja pridejo v slike kasneje, ne takoj po potovanju. Verjetno ostanejo z menoj tiste pokrajine, tista svetloba in barve, ki so del mojega osebnega spektra in občutij, s katerimi sem uglašena. Verjamem, da je slikar rojen za neko svetlobo in barvo v sebi, in če tega ni v našem rojstnem kraju, gremo svetlobo in barve iskat po svetu, vse dokler jih ne najdemo.«

Ena njena slika nosi naslov: Poj mi srce o pokrajinah, ki jih ne poznaš. Zdaj si ti Metka postala prosojna bela princesa, ki pluješ po novih, neodkritih svetovih!

Pika Nogavička v meni

Včeraj dobim ponudbo, da Svitanja pripeljem tudi v dom starejših v Cerknici. Kot se mi je pred predstavitvijo v Novi Gorici utrnila zamisel, da nastopim z rdečim noskom, se mi je tokrat prikazala oranžna nagajiva glavica Pike Nogavičke. Pika še danes pooseblja sanje vsakega otroka, da bi bil močan, neodvisen in da z njim ne bi manipulirali.

Saj se res včasih počutim kot ona. Sem samosvoja, mislim s svojo glavo, ne maram avtoritet, spoštujem drugačnost in sem še vedno zelo radovedna. Vidim vsak oblak, ob dobri glasbi začnem plesati, se še vedno glasno smejim, v puštevanki (poštekanki)I sem pa še vedno povprečna.

Slovenci smo dobili tudi posodobljen prevod Nade Grošelj o tej mali navihanki. Po svoje se je lotila besednih iger, nekatere pa pobrala iz gledališke priredbe Andreja Rozmana (poštekanka za poštevanko). Iz besede spunk, prej prevedene kot stranh, je nastal splunk (ki ohranja zvočne razsežnosti izvirnika), kroglice pregelk pa so zdaj tablete vrvrti in tako je nastal tudi nov verz: Ljubi dragi vrvrti, nikdar nočem zrastati. In seveda Pika ne hodi več zadenjski, temveč ritensko, pije kakav in ne čokolade, ni raziskovalka, temveč iskarka.

Piko so v nekem predavanju postaviti tudi kot glavno junakinjo razmišljanja o beguncih, ker pooseblja pravico biti drugačen in samosvoj. Seveda pa bom spet pristavila svoj filozofski lonček, da je srednja pot prilagajanja najboljša.

Slike spodaj: Pika Nogavička, njena igralka danes in Darja Nogavička