Strah in Ljubezen

17. marec 2020

Dobro jutro, džezeri (i svi drugi sa koronicom ili bez)

Med drugim je danes dan svetega Patrika , zavetnika Irske. Po vseh pravilih bi se zvečer morali utapljati v hmeljnih napitkih v Lep žogi, ki vedno lepo poskrbi za praznovanje tega pivskega praznika. Bloody hell! Tako bomo pa žejni, razen če si boste doma privoščili kak pirček ali dva. Slàinte!

Tišina zunaj se poglablja. Samo ptički »motijo« naše delo pred računalnikom. Moj jutranji ritual je: pretegovanje, umivanje, kuhanje zdravilnega čaja (ingver+kurkuma+kardamom) in malo manj zdravilne kavice. Jan je prva žrtev mojega dela od doma, ker sem mu izpulila domači spinalis. Je pač moja hrbtenica več vredna, sorry. Na glavo si poveznem slušalke za zvočno izolacijo, ker v podstrešnem stanovanju brez vrat ni nobenega varovanja pred TV in motnjami domačih članov. Najraje bi si dala napis: DELAJTE SE KOT DA ME Niii.

Koronavirus udarja z nezmanjšano močjo. Jelko nas že pripravlja na najhujši scenarij, ko bomo zaprti po stanovanjih. Pravi, da je boljš, da se pripravimo na najhujše in smo potem manj razočarani, če ni tako hudo?!

Včeraj po službi si privoščim sprehod na Bellevue in potem po krožni poti 7 mostičkov. Na malo skritem kraju naredim tai chi, se zdravim ter poživljam s svetlobo in energijo ljubezni, vdihujem energijo gozda … Čarobno!  Zvečer meditacija z drago osebo, potem pa video konferenca z učiteljem joge. Ob koncu dneva sem hvaležna za vse dobrine, ki so mi dane. Pošljem še dobre misli vsem lačnim, trpečim in bolnim. Ta dan gre lahko v svetlobo, prihaja nov dan ….

Tema današnjega dne je Strah in Ljubezen. Strah in živčnost nam slabita srce in celoten sistem. Nevroznanstveniki so zelo natančno dokazali, kako naše misli aktivirajo, tudi kreirajo in kodirajo, beljakovine v naši DNK. To je neposredna povezava, naše misli se dobesedno materializirajo tudi v odzivu telesa. Strah tako ohromi naše moči, nas izčrpa in nas naredi dovzetne za vdor patogenih snovi, da je resnično včasih bolj nevaren kot katerakoli patogena snov sama. Jaz si strah predstavljam kot črnilo, ki brizgne v telo.

Ljubezen pa je po drugi strani najvišja vibracija. Ko smo prepojeni z občutki hvaležnosti in ljubezni, je naš imunski sistem na najvišji možni ravni. Ste se kdaj vprašali, zakaj Mati Tereza  ni zbolela, čeprav je negovala najbolj kužne bolnike. Ali zakaj ne zbolijo starši, ki negujejo svoje bolne otroke? Varuje jih ljubezen in želja po pomoči. To je kot računalniški program, ki povozi vse ostale.

Dajmo torej strah in vsa druga negativna čustva zamenjati z ljubeznijo, pozornostjo in čuječnostjo. Pri tem se sprošča oksitocin, hormon, ki ga povezujemo z najlepšimi občutji in vsem, kar nas dela človeške: s srečo, povezanostjo, zaljubljenostjo in ljubeznijo! To je boljš od vsake čokolade ali pirčka za živce!

Moj koronavirus - nadaljevanje

16. marec

Dobro jutro sodržavljani!

Jutro je lepo sončno, zunaj je tišina. Samo smetarji razgrajajo in odvažajo naše urbane odpadke. Vas kar vidim, kako skuštrani in krmežljavi ter v pižamah sedite pred ekrani, eni po službeni dolžnosti, drugi zato, ker službene dolžnosti več ni, ker se družbeno življenje počasi zaustavlja. Slovenske železnice (no, vsaj potniški promet) so nehale dihati. Verdijevi sodelavci so do nadaljnjega na čakanju. Jaz imam na srečo še delo, vendar se bo najbrž tudi to počasi zaustavilo, ker bodo evropske inštitucije delale z zmanjšano močjo.

V teh težkih trenutkih imajo posebno mesto mediji, ker so prvi stik z najširšim prebivalstvom. Umetniki in influencarji se poSkypu javljajo v eter. Tanja Žagar vidno prizadeta očita  neodgovornost ljudi, ki posedajo po lokalih. Magnifico je nekam pomečkan, vendar prav tako potrdi, da tudi sam, ki je vedno bil uporabnik, zdaj upošteva  navodila organov. Pravi, da je histerično umirjen ali nekaj takega. Si pa mislim, da zanj koronavirus zaradi težke zgodbe z ženino MS ni tako tragičen. Alojz Ihan, ki ga kot umetnika zelo cenim, kar nekako nespretno z mnogimi vmesnimi a-ji brez vsakega nasmeha suho razlaga statistiko štetja okuženih. Jelko Kacin, tako bleščeč govorec v času slovenske vojne trideset let potem tudi nekako v zapovedujočem tonu brez šarma tolmači ukrepe. Hvala bogu, da se na koncu malo nasmehne, drugače bi mislila, da so mu nardili lobotomijo.

Na Radiu 1 Denis odsvetuje poslušanje pesmi Lublana je bolana in Je v Šiški še kaj odprtega ter Cela ulica nori, ne kliči 113. Priporočene pesmi so Plestenjakova  Roke stran in Lačni Franceki Ne mi dihat za ovratnik.

Tema današnjega dne je, kaj nas uči koronavirus. Najprej to, da če bi  zaustavili onesnaževanje okolja, bi se naša Zemljica kmalu opomogla, kar je dokazalo prekinjeno delovanje tovarn na Kitajskem.

Na Japonskem so se ljudje od pretiranega dela lahko končno spočili.

Zaradi ustavljenega zunanjega družabnega življenja se moramo obrniti navznoter, najti stik s svojim višjim jazom. Se več doma pogovarjati. Biti sočuten do pomoči potrebnih.

Biti ustvarjalen in družabna omrežja izkoristiti za pametna druženja. Pozdravljam pobudo župnika iz Bohinjske Bistrice, ki je vodil mašo prek Facebooka. Ali pa italijanski duhovnik, ki je v cerkvi maševal pred fotografijami svojih vernikov, ki so mu poslali selfije.

Še en predlog: Knjiga kot zdravilo: Nekaj strani na dan odžene skrbi stran!

Pa umirjanje misli, meditacija, biti v mislih z vsemi bolnimi in trpečimi. HARI OM

Ne sprašujete se, kaj lahko koronavirus stori za vas, ampak kaj lahko vi storite za njegovo preprečevanje

Ljubi moj dnevnik,

počutim sem kot leta 2008, ko sem zaradi raka na dojki začela pisati svoj prvi blog Svitanja. Začela sem ga z besedami: NOČEM TEGA, HOČEM NAZAJ SVOJE PREJŠNJE ŽIVLJENJE!

Zdaj sem 12 let starejša in začenjam z besedami: SPREJEMAM, KAR JE PRIŠLO. VEM, DA BOM PRINESLO VELIKO SLABEGA, PA TUDI DOBREGA!!

Ne bom se ukvarjala z objektivnimi podatki o obolelih ampak o svojem gledanju na koronavirus, za katerega se z Janom pričkava, ker jaz pravim, da je na nek način lep s svojo simetričnostjo in prižemkami, on pa pravi, da je grd in nagravžen in zlovešč …

Najprej nekaj reminiscenc

8. marec 2020

Koronavirus že napada našo sosedo Italijo. Na Hrvaškem že imajo en primer, mi pa ostajamo kar malo žalostni »brez«, ker »kao so nas bratje Hrvati spet prehiteli«. Ampak 4. marca ga pa le dobimo s Slovencem, ki se je vračal iz Maroka.

Zavihtim se na kolo in jo užgem po Tivoliju, mimo Živalskega vrata do Koseškega bajerja. Vreme je lepo, ljudje se martinčkamo, v bližnjem lokalu spijemo okrepčilno pijačo in korona je daleč, daleč…

11. marec 2020

Zabeleženih že približno 23 primerov (navajam po spominu). Jaz kot individualistka, ki gre vedno po svoji poti, zbolim za trebušno virozo. Počutim se kar malo krivo, ko kličem v službo in povem, da sem zbolela. Takoj pristavim, da NI korona virus in da to stanje z bolečim trebuhom in vrtoglavico poznam.

Ker sem priklenjena na posteljo in smo doma Verdi (seveda spet na bolniški), Jan in jaz, cel dan teče TV spored prejšnja-nova vlada se že »prepucavata«, kdo je ravnal prav in kdo narobe.

Virus se s TV ekranov že približuje naši družini. Gein partner dela v zasebni zdravstveni kliniki in ena od dveh zdravnic ima potrjeno okužbo koronice. Takoj se vključi »samozaščitni« dejavnik, kdaj sem bil na zadnje z Geo in ali se bom tudi sam okužil. Naša draga babica na Bokalcah ostaja sama in boli me, ker ne vem, ali sploh razume, zakaj ni nikogar od njenih ...

12. marec

Stanje se zaostruje. Zapiramo mejo z Italijani, ki tako neodgovorno prestopajo mejo v Novi Gorici, da bi nabavljalii v naših trgovinah, kupili bencin po nižji ceni ali samo tako malo »pofirbcali«, kako se pri nas odvijajo zadeve.

Zdaj prehajam na moje osebne reakcije. Zavedam de, da smo nekdanji rakavi bolniki kar v rizični skupini. Ampak v teh letih sem si zgradila pozitivno mišljenje in način obdelave težav po »projektnem vodenju«. Problem je tak pa tak, kaj moram storiti, da dosežem svoj cilj. Ta je: ne podleči psihozi panike, tudi če zbolim, delam na imunskem sistemu (joga, alge, kurkuma, pozitivno mišljenje, pomoč moje drage zdravilke, klubovanje pesimizmu v domačem gnezdu).

13.marec

Smo že na številki 131. Vse bolj se stiska obroč. Zdi se mi, da živim v science fiction romanu. Kar se je še včeraj zdelo normalno, tj. druženje s prijatelji, pivce za živce, odhod na delo, je od danes prepovedano. Strokovno se imenuje »ustavljanje družbenega življenja«.

Ampak na tem čolnu smo vsi, stari in mladi, odgovorni in neodgovorni, brezbrižni in paničarji.

Kdo bi si pred petimi dnevi mogel misliti, da bodo ljudje zaradi panike izropali trgovine, si nakupili po 300 zavojev toaletnega papirja ali pokradli razkužilnike v WC-jih na Bledu.

Jao, spomnim se Janše, ko se je 27. junija 1991 kot obrambni minister pojavil na večernem dnevniku v vojaški uniformi in objavil, da je Slovenija v vojni. Tale situacija koronavirusa je za njegovo narcisoidno držo spet po njegovem okusu, spet imamo sovražnika, potrebujemo vojsko in civilno zaščitno. Kar strese me njegov grosupeljski naglas, ki ga spremlja že od mladih nog. Čeprav je moj letnik, mi deluje starčevsko s svojo zgrbljeno hojo in štirioglatim značajem. Mu pa vseeno priznavam, da je »car«, kljub orožarski aferi je ostal nepoškodovan, bil razrešen iz parlamenta, ni dokazal izvora svojega premoženja, pa mu je še tretjič uspelo zavihteti se v sedlo in zavladati Slovenčkom. Vse za domovino, a ne?

14. marec

Kljub mojemu optimizmu me stisne v grlu, ko preberem pismo italijanskega zdravnika, kako grozovit je pogled na najhujše bolnike koronavirusa, ki se dušijo. Respiratorjev je premalo. Eksponentna rast (včeraj več kot 1000 novih primerov v enem dnevu) je Italijo spravila na kolena. Mi pravijo, naj ne berem takih članko, ampak mislim, da imam pravico biti obveščena in ne tiščat glave v pesek kot noj. 

Smo že bolj v vojaškem melosu. CZ prevzema komando. Omenja se mobilna bolnišnica v vojašnici Edvarda Peperka. Jan je tam igral floorball, zdaj bodo pa po potrebi žrtovali tudi telovadnico za sprejem bolnikov.

Zapirajo se šole, vrtci, fakultete, knjižnice. Mesto postaja vse tišje…

Minister za zdravje pravi, da se v Piranu ljudje še vedno veselo družijo. Tudi ljubljanski nočni lokali še obratujejo. Odlično dečki, če niste odgovorni zase, bodite vsaj za svoje dedke in babice ali za vse tiste, ki zaradi vaše lahkomiselnosti ne bodo dobili potrebne zdravstvene nege, ker se bodo morali ukvarjati z vašimi virusi.

Zvečer si želim misli preusmeriti s korone.

Namesto da bi si ogledala kakšno lahko romantično dramo ali komedijo, mojo pozornost pritegne film iz leta 2018 Girl, ki je bil nagrajen na cannskem festivalu. Gre za 15-letnega fanta, ki želi spremeniti spol. Zaradi svoje ženstvenosti in gracioznosti ga sprejmejo na baletno šolo, kjer mu kljub nečloveških naporom moško telo preprečuje doseganje enakih rezultatov kot ženskim kolegicam. Hormoni delujejo prepočasi za njegovo najstniško psiho, tako da si na koncu s škarjami odreže penis, ki mu preprečuje čim prej postati ženska. No fajn, namesto pomirjajočega spanca travma terapija ljudi, ki so rojeni v telesih napačnega spola. Verjamem, da je tudi to težko. God bless them!

Toliko za danes. Jutri spet obiščite moj blog. Odločila sem se, da bom vsak dan obdelala kakšno temo v zvezi z nastalo epidemijo. Se beremo!

Ne čakaj pomladi, ne čakaj na maj ali This is a man's world

Maj je že tukaj, danes, v tvojem srcu.  Pomlad pomeni, da si odprt za dogajanja v svetu, da misliš s svojo glavo, da se te dotakne usoda sočloveka, na primer zdaj, ko se pred vrati EU na meji med Grčijo in Turčijo spet dogaja tragedija z begunci. Veliki se na šahovnici žogajo z glavami prebeglih mater z otroki, jih obmetavajo s solzilcem in vodnimi topovi! Flamski pisatelj StefanHertmans pravi, da je nasilje v nas in da v ekstremnih razmerah iz običajnega človeka postane zver in sadist. Pravi, da je edina rešitev empatija in jaz kot budistka se strinjam z njim. Edini pogoj nenasilne drže je,  da imate zavest o tem, kaj z  nasiljem povzročite drugemu.

Zjutraj najprej pobrišem prah po pohištvu, da si po feng šuju zbistrim in očistim duha.

Stran s postanimi mislimi prejšnjega dne, danes je na vrsti nov dan. In vsak dan je nova priložnost, a ne?

V mislih predelujem komentarje, ki sem jih prebrala včeraj v Delu glede žensk, njihove empancipacije in mesta po soncem. Dan žena bi moral biti vsak dan. Kot sem že velikokrat zapisala, sem rada ženska. Ženska daje življenje, je kompleksna, zna biti nežna in močna, zna jokati in zna kot Cankarjeva mati vleči in porivati cel družinski voz v hrib. Družinska dela že dolgo niso več tradicionalno razporejena, jaz npr. sedaj sedim za računalnikom, moj partner pa v kuhinji kuha segedin!?

Ni pa slika povsod  briljantna. Spomnimo se samo gibanja Metoo# ali francoske enačice #Nous toutes.Ta je razkrila, da je kar devet od desetih žensk s partnerjem seksalo, ne da bi to želele.

Kaj pa padanje žensk  po stopnicah v Sloveniji, kjer je vsaka tretja ženska žrtev fizičnega ali spolnega nasilja? Pa da ne pozabimo psihičnega nasilja, ki je najbrž še hujše od prej naštetega.

Kaj pa zastopanost žensk v politiki? V Sloveniji jih je bilo v prejšnji vladi pet, v sedanji JJ-jevi pa samo še ena do dve. Tudi v Ameriki se je še zadnja ženska odrekla kanidaturi za demokratsko kandidatko.

Naj končam s pesmijo Jamesa Browna, ki jo je tako dobro zapela tudi Patricia Kaas:

This is a man's world
But it wouldn't be nothing, nothing
Not one little thing
Without a woman or a girl.

That's right, moški in ženske se moramo dopolnjevati kot yin in yang.

Zorana Bakovič poziva „vse ženske in moške in tiste, ki se počutijo drugače, da stopimo skupaj v teh težkih dneh, v katerih se mora izoblikovati nov in pogumnejši svet.“