ponedeljek, 3. avgust 2020

Sobivanje in soutripanje


Bivaš in nekdo biva s tabo, zato sobivata. Bivanje pomeni dihati, jesti, piti, spati, se pogovarjati. Tako, na primarni ravni. Zgolj za preživetje. Sobivaš lahko s cimrom, znanci, sosedi …

Sobivanje kot ga jaz razumem v tem zapisu pa je dihati skupaj, se zanimati za podobne stvari, prisluhniti drugemu, biti iskren do njega tudi če včasih boli, sočutiti, soutripati z njim.

Fizična prisotnost ni nujno potrebna. Tudi besede niso nujno potrebne.

Če se naravnaš na kanal osebe, ki ti je zares blizu, čutiš njen utrip na daljavo. Včasih kot prijetno božanje in vilinsko petje, včasih kot neprijetno tiščanje v trebuhu.

Krčenje in sproščanje.

Kot krčenje in sproščanje srčne mišice, s katero se zaljubimo in odljubimo, se strastno veselimo in trpimo.

Kot stiskanje in sproščanje pljuč, s katerimi vdihujemo eliksir življenja in tudi strupe temnih energij.

Kot orgazmično pulziranje vesolja, s katerim soutripamo. Če se tega zavemo in če to izberemo!



sreda, 8. julij 2020

Kako se krpamo in celimo

Najprej je treba sploh priznati, da smo ranjeni. Ljudje namreč radi pometemo čustva pod preprogo, da se nam ne bi bilo treba ukvarjati z njimi.
Ker nočemo, da bi bolelo.
Ali pa ker se nočemo celiti, ker kar malo uživamo v bolečini.

Kakor koli, razlogi za ranjenost so lahko različni : od prekinitve partnerstva, do smrti ljubljene osebe, prodaje podjetja, ki smo mu bili zvesti, ranjenega samoljubja, neuspeha, kritike, dvoma, informacije o hudi bolezni in še in še.

Osebno se hitro navežem tako na kraje kot na dogodke in ljudi in imam zato veliko dela s celjenjem. Najprej naredim posnetek stanja in se zavem svoje ranjenosti. Ker sem ugotovila, da je pisanje terapevtsko, napišem kakšno pismo, v katerem razložim, zakaj me je to in to prizadelo. Včasih me odgovor potolaži, velikokrat ne. Pomaga tudi pogovor. Če tudi tukaj ne gre, si priznam, da bo treba v »bolnišnico«.

Zdravljenje je proces in dovolim si žalovati, kolikor je potrebno. S čiščenjem prek joka, iskanjem razlogov, rezanjem čustvenih vezi in nazadnje  …odpuščanjem. Tako sem se krpala tudi, ko sem izvedela za diagnozo raka. Preigrala sem čustveno paleto od dvoma, jeze, žalosti do sprejetja in nazadnje odpuščanja. Tistega pravega odpuščanja, ki pride iz srca.

Zelo pomagajo prijatelji, ki znajo poslušati. In narava, ki nikoli ne sodi in ji lahko priznaš tudi najbolj pritlehna čustva, ki te prevevajo. Saj včasih smo taki, odzivamo se nagonsko in egoistično in si kar težko priznamo, da je tudi to del nas. Zaradi higieničnosti do sebe si moramo priznati tudi to, drugače ne moremo napredovati.
Narava je moja velika spovednica.
Pa seveda univerzum kot najvišja entiteta, h kateri stremim, z etičnimi postulati in začrtano potjo dviganja zavesti.

V enem od prejšnjih blogov sem pisala o knjigi z naslovom Zakrpajmo žive. Že naslov sam pove, da kar ni dobro, je vredno, da propade. Zato je treba pokopati postane in mrtve odnose, odžalovati, se pokrpati in odbrzeti naprej.

Ker je življenje preveč lepo, da ga ne bi uživali nezaceljeni!