Here comes the sun

Zjutraj sedim na stopnicah in čakam, da bo sonce zasijalo nad hribom v Iški. Ga že slutim med najvišjimi krošnjami ampak zaenkrat je vrt še v zamolklih modrih odtenkih sanjarjenja in letargije. Sončna svetloba me je od vedno impresionirala, z njo sem predvsem na potovanju po Irski vzpostavila poseben intimni odnos. Vliva mi optimizem in moč ter mi daje slutiti, da smo več kot vidimo, slišimo in čutimo.

Rečem si: Takole, sonce. Zdaj sva ena na ena. Ko boš zasijalo izza hriba, bo to samo zame, jaz bom tvoja edina rojenica. Vile so ti že spletle venec iz meglic in ti ga bodo podarile za novo rojstvo.«

Najprej se prikažejo tanki žarki svetlobe, ki presevajo skozi krošnje. Ravno v tistem trenutku zaslišim čarobno glasbo klaviatur. O madona, a se mi že meša, a je to že vnebovzetje? Potem se spomnim, da je sosed glasbenik in da je po nekem čudnem naključju (ki seveda to ni) začutil kozmično vibracijo in zaigral na tipke.

Žarki se počasi oblikujejo v širše jedro, ki spominja na kačjega pastirja. Noro lepo je. Čutim gomazenje po vsem telesu. Potem mati svetloba pokliče svoje otroške žarke, da se počasi zgostijo v kroglo in BAM, premagajo mrak ter zasijejo v polnem sijaju.

Poboža me s svojo toplino in zasije za vse ljudi. Do jutri, ko bo spet vzšlo samo zame, če si bom le vzela čas biti tam.

 

 

 

 

 

 

Get up stand up for your rights

je pel že Bob Marley. Se sprašujem, koliko je v meni borke in neoportunistke. Da si upam biti kritična in povedati, kaj mislim, ne da bi me bilo strah zamere ali sankcij. Bom kar priznala, da po značaju nisem kakšna posebna borka, ker se kot tehnica nerada izpostavljam konfliktu.

Imam pa vrednostno lestvico stvari, za katere se mi zdi vredno boriti. Čeprav sem družbeno kritična, ne grem kolesarit proti sistemu. Res je, da s tem izražaš svoje nestrinjanje, vendar kričanje »lopovi« ni zame. Pa še preveč heterogene skupnosti nezadovoljnežev so se začele zbirati na teh protestih.

Kar se tiče družbene stvarnosti v manjši skupnosti, npr. v Iški, sem bila pa takoj zraven, ko smo občini pisali protestno noto, ker so hoteli pri sosedu na popolnoma neprimernem mestu odpreti vrtčevsko enoto, ne da bi se s komer koli posvetovali in so pri tem prekršili vsa pravila glede cestnega režima, intervencijskih poti, poplavne varnosti itd.

Če mi je kdo stopil na žulj oziroma kratil moje osebne pravice tudi nisem molčala. Napisala sem nekaj jeznih pisem plesni šoli Urška, Dipu (Dipo mi ne paše), Ceneje.si, sosedu, ki ni spoštoval predpisanega odmika pri gradnji, direktorju ki je prodal našo prevajalsko agencijo, ker ga je "upravljanje" preveč obremenjevalo (čeprav jo je večino časa upravljal v plezalni steni, na potovanjih s kolesom ali motorjem, med turno smuko ipd.)

Začnem lepo vljudno z nizanjem dejstev, potem pa stopnjujem dramaturški lok in udarim »z močjo argumentov«. Uporabljam stavke, kot so "Kako bi se pa vi počutili v takem primeru", "Se vam ne zdi, da ..." Če malo pretiravam, si mislim: "Jokal boš od hudega", hihi. Saj vem, da ne morem kaj dosti spremeniti, odleže pa vseeno.

Vsakdo ima pač svoj način boja za pravice: z ognjem in mečem, kolesi, granitnimi kockami, jaz osebno pa z močjo pisane besede. Saj kot sem nekoč napisala v Svitanjih: »Z besedami lahko božaš ali raniš.«

 Seveda raje božam, a če ne gre drugače … 💣😡