Krasni novi svet

 

Tik pred zapiranjem vsega družbenega in gospodarskega življenja, se spet sprašujem, kaj nam oz.meni osebno prinaša ta novi svet. 

Dejstvo št. 1:

Sprejmi, kar ne moreš spremeniti. Ne glede na to, kaj je tega virusa treba bilo (bi vprašal Prešeren), od kod prihaja, kdo ga je spustil ven in koliko je ljudi okuženih, mene kot posameznika zadeva le toliko, da upoštevam predpisane ukrepe in mnenja stroke ter da delam na svojem psihičnem in fizičnem ravnovesju. Da se ne dam prestrašiti, da ne zapadem v črno brezupje in paniko, da ne zgubljam energije z mozganjem, kaj je smiselno in kaj ne, da molim za bolne in trpeče po vsem svetu …

Torej Darja, spet bova aktivirali pešpot 7 mostičkov in se spogledovali s svetlobo, ki preseva skozi zaenkrat še olistane krošnje. Barvna paleta počasi postaja tista prava, meni ljuba, bakreno rdeča in rumena. Ko zapiha vetrič, zaslišim padanje kostanja, želodov in žirov. Ker sprehajalci nosimo maske, so oči nasproti prihajajočih še bolj poudarjene. Podobno kot Niqab v arabski kulturi, kjer so vidne samo oči. Te so pa itak zrcalo duše!

Dejstvo št.2:

Nič več se ne smemo objemati in poljubljati. My ass. Ne rečem, da to velja za sodelavce v službi, ali daljnje sorodstvo ali znance. Vendar pa mi za ljudi, ki so mi dragi, tega ne more noben prepovedati. Če se bomo takole pustili kastrirati, potem od naših čustev ne bo ostalo nič več. Saj veste, kako hitro se oddaljiš v partnerstvu, če se ne dotikaš več.

To socialno distance smo že okusili v službi, ko so mi sodelavci predali darilo in smo nerodno onegavili z virtualnim poljubljanjem in mahanjem. Kmalu si bomo tudi darila pošiljali po pošti, ali pa si jih bomo kar sami izbirali s spleta.

Dejstvo št.3:

Vsi smo eno. Utrip metuljevih kril v enem delu sveta, sproži tornado na drugem delu. 

To pomeni, da smo odgovorni eden pred drugim. Če se ga danes napijem z neznanci ali se celo dava dol, bo to jutri vplivajo na moje starše in stare starše in vse, ki so bili z mano v veseli družbici. Potem pa kliči svoje kontakte, kot je slikovito pripovedoval Jure Zrnec v intervuju z Zvezdano, in jim pokvari poroko ali kakšno drugo slavje …

Za konec odlične misli Zorane Bakovič, katere kolumne v Delu vedno z veseljem preberem:

“Potrebujemo nove navdihe, nove vire duševne energije, nove razloge za smeh. Kako duhovito so to napisali na etiketi steklenice piva: Ce-PIVO:

Oj virus, travma našega časa/Razumi, da to ni izbira naša/Problemov nešteto si nam prinesel/ a rešitve takšne si nisi obetal/ Zato terapiji prepuščamo mesto/s Ce-PIVOM si grlo izpirati često."

 

 

Zgodba o izginulih čeveljcih

 ali ko Pepelke ne reši najdeni čeveljc 

Nekoč je živel človek, ki je bil zaljubljen v lepe usnjene čeveljce. Podobno pričajo tudi irske legende, da so irski škrati zaljubljeni v svoje škratje čeveljce. Če jim jih  na primer umažeš, takoj preusmerijo svojo pozornost nanje in takrat jim lahko ukradeš zaklad.

No, ta v čevlje zaljubljeni človek, je bil pravi zbiralec in je imel doma  bogato čevljarsko zbirko. Vsi so imeli usnjene podplate, bili ročno šivani (nikakor ne zlepljeni), iz mehkega usnja in najrazličnejših barv. Ponoči jih je hodil gledat in se pogovarjat z njimi. Pripovedovali so mu, kaj vse so doživeli v čevljarskih tovarnah, o zgodbah izkoriščanih delavcev, o otrocih, ki so včasih sodelovali pri izdelavi določenih kosov, o zapiranju tovarn, o grdi plastični obutvi crocksih, ki vse bolj nadomeščajo pravo usnjeno obutev …

Ta čevljeljub je čevlje nosil v službo, na ples, na pogrebe in poroke. Bil je pravi Jack v njih. Tudi pozimi se ni ločil od njih, kar je botrovalo marsikateremu padca na ledu. Ampak, kaj bi to, po padcu se pobereš, otreseš kot pes, pogledaš, če čevlji niso slučajno poškodovani, in greš naprej. Ko bi takrat vedel, da jih nekega dne ne bo mogel več obuti…

Po mnogih letih prijateljevanja z lepimi čeveljci, je čevljeljubu zaradi raznih operacij in slabega ožilja noga začela zatekati. Vse bolj se je moral preusmerjati k supergom, tej športni obutvi, ki je prej nikoli ni cenil. Ampak vseeno je vedel, da je njegov čevljarski zaklad še vedno tam za zaveso.

Nekega dne je v kraje prišla hudobna Korona. Čevljeljubova žena je zaradi stiske s prostorom čeveljce pometala stran, da  je pridobila prostor za osnovna živila, ki jih je počasi začelo primanjkovati. Ko je nekega dne odkril, da je njegov zaklad končal v Humani, se je iz hiše zaslišal strašen krik. Ženo je nagnal iz hiše in najbrž še danes tava po mestu in išče po kupih odvrženih čevljev.

Nauka te zgodbe:

Možnost št. 1: Nikoli ne meči stran stran tujih stvari, ker nikoli ne veš, kakšen zaklad pomenijo nekomu.

-          Možnost št. 2: Bodi pozoren, da zaradi fetiša ali nostalgije za kakšnim predmetom, ne uničiš človeških odnosov.

 

 

 

Radio Študent in Derviš v Bagdadu

 Kaj vse se zgodi na 29. september?

Najprej ocena prevoda Komisije:Very Good, kar je razlog, da kot moja barvita sodelavka zapojem: Olé!

Na TV slišim, da bo Radio Študent prenehal oddajati!! A bo tale “fašistični režim” JJ-ja, kot ga imenujue Miha Kordiš, ukinil še to kolikor toliko neodvisno radijsko postajo, ki je bila prva študentska radijska postaja v Evropi. Še dobro, da se nisem preveč razkurila, ker na spletu preberem, da so samo za pol ure prekinili oddajanje zaradi menjave oddajnika. So pa to spretno izkoristili in posneli osmrtnico, v kateri so opozorili na vse težjo finančno situacijo. Niti ŠOU jih ne podpira več, kaj šele vase zagledani Vasko Simoniti!

Pri branju znamenite knjige Elif Shafak Štirideset pravil ljubezni, ki govori o mističnem razmerju med pesnikom Rumijem in učiteljem Šamso iz Tabriza, se mi zgodi naključje, ki seveda to ni, da je datum pod poglavjem, ki ga začnem brati: 29. september 1243, Bagdad. Besedilo pa tole: „Biti derviš ni preprosto. Vsi so me opozorili. Pozabili pa so omeniti, da bom moral skozi pekel, da bi postal eden od njih.”

Kaj si naj o tem mislim? Je bila to kakšna moja prejšnja reinkarnacija? Vem, da v tem življenju derviš ne bom, ker se mi pri vrtenju zelo hitro zvrti v glavi in mi je slabo. Je pa to lahko v prenesenem smislu opis moje duhovne poti ozaveščanja, odpuščanja in učenja brezpogojne ljubezni?

Na TV gledam film Barve življenja. Sprašujem se, kakšne so moje barve? Vsekakor turkiznomodrozelena, kot pri zahodu sonca. Božanstvo se poslovi, ostane čisti eter spokoja.

Ali pa rožnatooranžnorumena seveda spet na nebu, ki nam riše neverjetne predstave.

Zvečer me za rojstni dan useka v križu. Takrat ni več zgornjih barv, samo temnordečerjava bolečina. Ampak moj Šams jo bo zagotovo pretransformiral v nebeškomodro.