Bolj redko kdo da. Kraljice noči najbrž na skrivaj in po plačilu koronadodatka dajo. Iz knjižnice ne dajo naročenih knjig, ker jih ljudje ne vračajo. Na UKC in Medicinski fakulteti dajo preostale odmerke cepiva svojim sorodnikom, da ne bi šli v nič. Ja komu drugemu jih boš pa dal, če je treba organizirati tovrstno cepljenje v naslednih petih urah?
Po mestu se sprehodim do Sanolaborja, ki je zadnje časa moje “svetišče”. Nakupujem alge, Ginko, higiensko milo, kapljice za oči. Na poti prežim za kakšnimi originalnimi posnetki in res, zagledam lepo blondinko v “izložbi” službenega okna … na cesti mi pot prekriža mladenič v kratkih rdečih hlačah, pri minus ena stopinjah?? Ljubljanica teče kot vedno, ne zmeni se za koronazdrahe.
Mahnem jo po Čopovi, tej glavni žili v centru. Pred lokali po 3-5 ljudi, čakajo na hrano, kavo itd. Ko grem mimo Milerja, vidim, da je odprt. The best. Sicer mi nikoli ni bil všeč, ker je preveč fensi, bleščav in naparfumiran, a v sili hudič muhe žre. Gremo noter in mal pošnofamo. Seveda se ustavim na oddelku z “etno in verskimi predmeti”: kipci slončkov, Bude, umetniški izdelki. Izberim si tale kipec, kot simbol dvojine, da smo v tem življenjskem plesu vedno po dva.
Moje meseno telo
Opazujem svoje telo v teh koronačasih. Zjutraj je težko, kot tjulenj na kopnem se oddrsam do kuhinje in ga počasi prebujam s črno kavino tekočino. Dvignem rolete telesa in počasi odpiram okna kot pri Dalijevi sliki.
Je fototropno (to besedo sem si izmislila), če opišem: raegira na svetlobo, kot rastlina pri fotosintezi, samo da po vsrkanju svetlobe ne oddaja kisika in sladkorja ampak samo napolni celice, kar čutim kot dobro počutje ali hvaležnost, da v tem mesenem oklepu bivam že 62 let. Razmišljam o času, tej izmišljeni referenčni kategoriji človeka. Kako mi zdaj počasi teče, ker je vsak dan enak prejšnjemu: vstajam, prevajam, kuham, se sprehajam, poležavam pred TV, … vedno iste face, vedno isti gibi. A jaz stojim na mestu in me tok časa nosi s sabo, a potujeva skupaj in je hitrost gibanja odvisna od moje dejavnosti in misli? Meditacija zagotovo prispeva k dojemanju časa, tam časa ni oziroma je irelevanten. Einstein bi že vedel …
Sodelavka se je odločila, da zapusti našo galejo. Tako je prav. Vsak mora poskrbeti zase. Če nisi zadovoljen, moraš kaj spremeniti. Veslali bomo naprej brez nje. Še leto in pol ali pa tudi manj, če mi živci ne bodo več dopuščali te vsakodnevne tekme s časom. Ampak jefe je rekel, da ko si starejši, bi moral biti še boljši kot mlajši sodelavci, torej Darja, poženi konje, da ne bo kakšne diskriminacije na podlagi starosti.
