Zgodba o Pomaranči in Zlatolaski

 

Nekoč je živela pomaranča, ki ni bila peklenska ampak taka srčna in prijazna. Navadno si jo ljudje sami kupimo in pohrustamo kot vir C- vitamina. Tale pomarančna pa ni bil navadna. Čakala je, da izpolni svoje poslanstvo, da zaživi še za nekoga, ki mu bo podarjena, ne da bi darovalka vedela, za kako veliko dejanje gre. In ne da bi obdarjenec vedel, za kakšno simbolično dejanje gre.

Zlatolaska je živela v svojem zakletem gradu in sanjala o svojem princu na belem konju. Mnogo jih je prijahalo mimo, a noben ni izpolnil njenih pričakovanj. Pa je po deželi zaokrožilo sporočilo, da ima neki princ iz daljne deležele zanjo prav posebno darilo. Le kaj bi to lahko bilo? Prstan, kos dimamanta, manjkajoči puzzle njenega življenja? Kot v oddaji Kdo si ti, se je spraševala o tem mističnem znamenju.

Ker je bila zaprta v mali sobici velikega gradu, je princu spustila dolge zlate lase, da je vanje vtkal to čudežno darilo, katerega pomen bo razumela le ona. S tresočimi rokami je dvignila dragoceni tovor in zaznala nekaj okroglega, trdega… Ko je odvila darilo, ovito v bel čipkast prt, se je iz njega izkotalila ….ne žogica marogica, ampak oranžna pomaranča. …??

Zgodba molči o tem, ali je Zlatolaska pomarančo pojedla ali pa jo je shranila kot dragocen spomin,  in ali se je poročila s princem prinašalcem ter z njim živela do konca dni.

To pa je seveda edini pravi konec pravljice, ki naj si ga vsak bralec izmisli sam ….

From Orange to Red

Spet plovemo v rdečo barvo. Kar slišim, kako koronica sika kot Unionski zmaj v kleteh Pivovarne in se razmnožuje kot stvor v Alienu. Kdo bo koga prehitel? Cepci s cepljenjem ali neizmerna moč malega virusa za mutacijo in preobleko??

Ob letu obsorej spet hodim po rajskih poteh Tivolija. Spet se popki napenjajo in nočem zamuditi spomladanskega orgazma v praznovanju življenja, ko se modro nebo plodi z zelenimi popki.

Kaj mi je prineslo preteklo leto? Spoznanje, da lahko delam tudi od doma, kljub hrupu “ukućana” ki hodijo sem in tja in me vključujejo v svoje probleme .

Da smo ljudje več ali manj samotna bitja, da je fajn, da imaš somišljenike, ampak kot je rekel Salvatore Quasimodo:Vsakdo sam stoji na srcu zemlje, s sončnim žarkom preboden …

Da se je treba sprijazniti tudi s komunikacijo po Zoomu in se nikakor ne odpovedati razoomu.

Da moraš sprejeti, česar ne moreš spremeniti ….

 

 

 

 

Dan možganov

Ja, tudi to obstaja po novem. Pa tudi obletnica korone in prve smrtne žrtve s korono … Sam res, kako obeležiti tak dan.? Ko se je slovenski vrh zbral pred Žalami, se je nebo zmračilo, zapihal je veter in začelo je padati babje pšeno. Morda kot opozorilo, da gre tukaj za najvišje zakone narave in da tudi molitev cerkvenih dostojanstvenikov ali leporečje našega predsednika nič ne zaležejo.

Danes bom torej pisala o možganih in na splošno o mojih najljubših delih telesa.

Z možgani mislimo, tukaj je sedež razuma. Po obliki spominjajo na orehovo jedrce.

Z desno polovico izražamo svojo kreativnost, z levo pa logično umujemo. Glede možganov imam jezikovno zagato, ker sem mislila, da se rodilnik glasi “možgan”, pa me je aplikacija za pregibanje samostalnikov poučila, da je pravilna oblika “možganov”. Podobne težave imam s samostalniki kot so “dan”, “otrok” in “droži”.

Z možgani je tako, da bolj jih treniraš, bolj so zavite tiste sinapse. Pri očetu, ki je imel Parkinsovo bolezen, sem videla, kako jih bolezen atrofira, da med ploskvami nastanejo kar črne udrtine. Da sploh ne omenjam Alzheimerja, ki ti tako spremeni svet, da sploh več ne veš kdo si in kdo so tvoji svojci.

Zdravi možgani so ok, ampak niso moj najljubši del telesa. Najraje imam seveda srce, kot pravijo: središče duše. Pri meditaciji se mi čakra obarva rozavijolično, kar spet nima kaj dosti opraviti z mišico, ki se stiska in sprošča. Z Janom se smejiva, ko mi pove, kakšne šume in zvoke je slišal pri ultrazvoku srca.

Najmanj ljubi deli človeškega telesa so zame pazduhe, prsti na nogah in ušesa. Se oproščam Leonardu da Vinciju in njegovemu Zlatemu rezu.

Samo Rugelj versus Olga Tokarczuk

Če je že govora o možganih, jih bom uporabila za primerjalno študijo dveh knjig, ki ju prebiram, in sicer Olge Tokarczuk: Pelji plug čez kosti mrtvih (naslov iz pesmi Williama Blaka) in Sama Ruglja: Resnica ima tvoje oči. Oba naslova sta enigmatična in veliko obetata. Jasno je, da je Olga pisateljica in je prejemnica kar nekaj literarnih nagrad. Roman je zabaven in družbeno kritičen, nekateri odlomki so pa pravi literarni biseri:

“Tu je pač tako, jesen pobere vse svoje Orodje in igračke, strese liste – ne bodo več potrebni, pomete jih pod obmejke, obriše barve s trave, da postane siva in bleda. Potem se vse izide črno na belem: na zorana polja zapade sneg.”

Samo Rugelj pa je po drugi strani založnik in publicist. Resnica ima tvoje oči je njegov prvi leposlovni roman. Vidi se, da je načitan, a proza je nekako prazna, kot razredčena goveja juha… Osebe so na hitro očrtane, tako da ti ne pridejo pod kožo. Seveda pa je roman dosti manj pretenciozen in ga sploh ne bi smela primerjati z žensko senzibilnostjo poljske umetnice. To je bila le vaja za moje možgane, hihi...