O naših ranjenosti in ugodno prodam mesto v bunkerju

 Mislim, da ga ni med nami, ki ne bi v otroštvu ali kasnejši dobi bil ranjen v svoji duši, prizadet, neuslišan, nerazumljen …. In potem se tako ranjeni srečujemo v partnerstvih, igramo vlogo staršev, gurujev. Če imamo srečo, se lahko zdravimo v partnerskih odnosih, kar pa je zeloooo redko. Vsak je namreč najprej individuum in se spopada z lastnimi demoni. Navadno ne znamo skomunicirati svojih problemov, zapiramo se v svoje lupine in oklepe, mislimo, da nas mora drugi razumeti brez pojasnil. Zaljubljeni smo v romantično ljubezen (me too), idealiziramo odnose, smo žalostni, kadar pride do nesoglasij in sporov, mislimo si, kako imajo drugi super odnose in da je z nami kaj narobe, če ne gre vse po maslu. Ne dam se zapeljati parom, ki se držijo za roke in brez konfliktov plujejo skozi življenje. Najbrž eden izgubi svojo identiteto in se popolnoma izgubi v drugem. Ok, lahko sta pa oba duhovno visoka in sploh ne prihaja več do nesoglasij.?! Priznam, da sem sama imela kar turbulentne odnose, ker vedno povem, kaj mislim (tudi netaktno, če sem izzvana). Rada imam enakovrednega partnerja, ki ni copata, ki tudi pove, kaj misli, zaradi česar se je velikokrat bliskalo. Ne maram pa narcisov, ki vse vejo in znajo in si jim lahko le poslušalec na njihovem odru življenja.

Mislim, da se mora večinoma vsak sam celiti, ozavestiti svoje manke in potem zrel, poln zaupanja vase in bolj kot ne celovit, delovati v zvezi.

Na morju sem brala knjigo Tok ljubezni Alaina de Bottona (švicarsko-britanski filozof, ki nastavlja ogledalo mitom o popolnem partnerju, sorodni duši in pravljični ljubezni ter opisuje pasti, v katere se radi ujamemo). Po merilih večine ljubezenskih zgodb so naše, resnične zveze skoraj praviloma ranjene in nezadovoljive.

»Glavni junak ve, da popolna sreča nastopa v majhnih odmerkih, morda nič daljših od pet minut. To je treba sprejeti z obema rokama in jih ceniti, biti hvaležen iz vsega srca. Še prekmalu bodo spet na dnevnem redu nevšečnosti in spori.

Rabih se zaveda te negotovosti, in prav zaradi nje se tem bolj goreče oklepa svetlobe. Ta hip zna ljubiti Kirsten, zna si dovolj zaupati, zna se vživeti v otroka in biti potrpežljiv z njima. Ampak vse je tako obupno krhko. Dobro ve, da se nima pravice oklicati za srečnega človeka; le navaden človek je, ki preživlja kratko fazo zadovoljstva…«

In tako se počasi postaramo, po kratkih odmerkih sreče, letos bo že 40 let od tistega davnega leta srečanja na Aljaževi, ko sva hodila na tečaj potniško-prtljažnega blagajnika. Kaj vse sva od takrat vknjižila v najino blagajno! 

Poceni prodam mesto v bunkerju

Hihi, v času covida so bile najbolj cenjene maske in toaletni papir, letos po strašnih neurjih pa krovci in zaklonišča kot pri Američanih. A se sploh lahko po človekovem lomastenju po naravi čudimo neurjem in ekstremnim podnebnim pogojem? A zdej bomo pa cmihali, ko nam odkriva strehe in po nas pada 18 cm velika toča? Gospodarstveniki se niso mogli zediniti, da bi zmanjšali svoje profite v dobro narave, zdej bomo pa morali vsi pojesti, kar smo si skuhali. Jaz imam v kleti zavetišče in lahko vas povabim k sebi. Rezervacije na št. xxxx

 

 

V zagovor zdravstvu ali trije pregledi v vrsto

 

O zdravstvu je bilo prelitega že veliko črnila. Ker gre za velike denarje in pomembne centre moči ter za področje, s katerim se slej ko prej sreča vsakdo izmed nas. Opisala bom svojo nedavno izkušnjo z zdravstvom (in to javnim), ki naj bi bilo tako na psu.

V petek sredi junija sem naročena pri svojem osebnem zdravniku. Moje težave z migreno vestno vpisuje v karton. »Ni mi všeč pogostost vaših napadov,« govori. (Mislim si: meni tudi ne…) »Vas bom poslal kar v urgentno nevrološko ambulanto. Kar zdaj pojdite tja.« Uau, kaj takega, si mislim, kot fatalistično zaverovan pacient, ki ve, da se na specialistične preglede čaka mesece. Še isti dan sem deležna nevrološkega pregleda s sledenjem prstom, refleksov, dobim CT glave, en paket močnih tablet, napotnico za magnetno resonanco. Chapeau! Z Janom se hecava, da mi bodo pogledali, če je v glavi kakšna kukavica. Zaenkrat kaže, da ne. Ni ishemij, ni kukavice, ampak počakajmo še magnetno. Ker imam napotnico za zelo hitro, me v Medilabu naročijo že v začetku julija. Če se spomnite, v petek CT, v ponedeljek me pokliče teta iz Medilaba in mi pove, da lahko pridem že isti dan na pregled, ker je nekdo odpovedal. Pa to ni res! In to v zdravstvu, ki ga toliko kritizirajo.(Vem, da je odvisno od vsakega primera posebej, da je 300.000 ljudi brez zdravnika, pediatra, ginekologa, zobozdravnika in da so blazne čakalne vrste, očitno imam srečo ali pa so moj primer ocenili kot tako kritičen). No, magnetna resonanca je grozna, ležiš v trugi, 20 minut ti nabijajo v glavo glasne vibracije vseh ritmov in frekvenc. Da bi vsaj izvid bil dober, si mislim. In res, po 10 dneh dobim izvid, da so možganovina in arterije brez patoloških sprememb. Jupi! Še bomo plesali, zdaj ko vemo, da ni fizioloških vzrokov, kar pridi migrena, me sploh ne ganeš, kukavica pa naj kuka samo v gozd.

Vesolje mrmra

Ko smo ravno pri zvočni resonanci, v Delu preberem, da so astrofiziki dokazali obstoj nizkofrekvenčnih gravitacijskih valov vesolja, ki nastajajo ob trkih med črnimi luknjami. Spomnim se Majinih besed, da je zvok vse, slišno in neslišno. Poleg OM-a kot prvinskega zvoka vse kreacije se v vesolju torej sliši mrmranje in  šumenje. »Celotno vesolje je mongolsko grleno petje. Vsaka zvezda, vsak planet, vsaka celina, vsaka zgradba, vsak človek vibrira v počasnem vesoljskem ritmu«, piše Adam Frank, profesor astrofizike.

Tudi mi smo del te simfonije vesolja. Ko bom zvečer gledala v zvezdnato nebo, se bom priključila na vesoljski zvočnik in začutila, zaslišala vibracijo VSEGA in NIČA.

 

Girl Power in Razglednica z Nevrološke klinike

 

Danes kar direkt na splet, ker mi je Microsoft 365 potekel, mama računalniškega sina kot kovačeva kobila pa je pregovorno bosa. Najprej o Girl Power. To besedno zvezo sem slišala v oddaji Master chef, ki jo, kot tude marsikatero drugo nadaljevanko kot ta prava upokojenka, seveda spremljam. Ker je bil finale med dvema kuharicama, sta to poimenovali Girl Power. Moram pohvalit, ni bilo preveč zavisti, kandidatki sta si med dolgim finalnim kuhanjem čestitali in se objemali, no, včasih bolj ali manj iskreno, kajti ego je vseeno ego in zmaga je pa tudi ena sama. Najti je treba ravnovesje med lastno ambicijo in željo po zmagi na eni strani ter nesebičnostjo in samaritanstvom na drugi  Dolenjka in Belokranjka sta dobro opravili to delo, za razliko od nekaj drugih ženskih kuharskih primerkov, ki svoje zoprnosti in egoizma niso znale skriti...

Druga "punca", ki jo moram pohvaliti, je naša predsednica in njen govor na včerajšnji proslavi ob  dnevu državnosti. Tako dobrega in pronicljivega govora nekega državnika že dolgo nisem slišala. Nekaj poudarkov: 

 “Ljudje, ki v srcu dobro mislimo, ne govorimo o odstranjevanju drugače mislečih. Ljudje, ki v srcu dobro mislimo, smo strpni, tuje so nam sovražnosti – ksenofobija, homofobija, rasistična ter druga nestrpna prepričanja, ki ogrožajo sočloveka. V svetu, kjer dobro mislimo, nestrinjanje ni prekletstvo, temveč je vrednota. Raznolikost nas bogati."

Govorila je sproščeno in iskreno in upam, da je sporočilo šlo v srca Slovencev in Slovenk. No, ja, tistih, ki zaradi ukinitve samostojnega muzeja osamosvojitve aktualni vladi očitajo degradacijo osamosvojitve, zagotovo ne, ker bodo imeli (jasno kakopak) svojo proslavo na Vrhniki. Proslava mi je bila všeč, zlasti njen podnebni poudarek in precej sproščeni, lahkotni glasbeni vložki. No ja, na trenutke so bili pa posnetki in glasba že malo kičasti, ali pa sem sama preobčutljiva na potočke in košutke. Pohvala izboru izvajalcev, kot so Matevž Šalehar, Masaya, Magnifico ... Kaj pa politična elita? Urška je bila v rdečem, tokrat ni poplesavala pred vojaškim zborom, je pa seveda popevala in se zibala v ritmu pesmi Moja dežela. Ko sta po rdeči preprogi pridrsala Golob in Golobica sem zaznala, kako močna je ona in kako majhen in neznaten je on ob njej. Obstajajo vamp ženske, ki moškega pogoltnejo v črno luknjo. 

VSE NAJBOLJŠE SLOVENIJA IN VSEM, KI V SRCU DOBRO MISLIMO!

Pa skočimo še na Nevrološko kliniko. Kaj za vraga sem pa počela tam? Enkrat sem tja peljala mamo in je pred nevrologom seštevala in  odštevala ter kazala razne motorične spretnosti. Tokrat sem tam končala sama, ker me je moj zdravnik po pogostih  migrenah v 3 tednih poslal kar v urgentno ambulanto. "Niso mi všeč ti pogosti napadi," mi je govoril in že sem bila za drsnimi vrati NK z barvasto mapo pacienta v roki. Spet enaka vizija kot na Onkologiji: pacienti istega dne smo kot potniki na ladji, ki se počaaasiii  premika skozi prostor. Gledamo se, opazujemo, komu kaj popuščajo živci zaradi čakanja, eni drajsajo po telefonu, drugi berejo knjigo (jaz nimam te koncentracije...) Kar naenkrat se splašijo in začnejo ven jemati prigrizke. Belolasa starejša gospa želi pomagati gospodu na postelji, ki se nemirnoi zvira in razgrinja rjuho. Prijazno kot angel pridrsa do njega in ga blago vpraša, ali mu pomaga pri pokrivanju z rjuho. Ostro jo nadere in šele potem vidim, da je nekoliko duševno prizadet in da mu torej ne gre zameriti n jegovega tona. Po 3 urah čakanja me pokličejo  v ambulanto. Nevrolog je tidesetletni mladenič v tevicah, z brado in modrimi očmi. Tip mojega nekdanjega šefa Tadeja. Rokujeva se, potem pa si vestno zapisuje moja opažanja o migrenskih napadih. Spet se počutim kot škart roba: na nosu imam prevezo, ker mi je dermatolog izrezal eno čudno tvorbo, omenim nespečnost zaradi hormonskega zdravljenja, ki ga omenim zaradi raka, ko me tolče po stopalih, vidi, da sem imela operacijo na gležnju in se zato kita ne odziva 100%. "Bomo nardili CT glave," mi pravi. Ok, pa poglejmo, kaj je kaj notri. Po petih urah čakanja dobim izvid, v glavi ni vidnih ishemij. Pogedali bomo še z MR, dobim močenjše tablete in  vodit moram dnevnik napadov. Močne kemije ne mislim jemat, računam na svojo zdravilko, da energetsko popuca in omili ta čudna stanja. Če se malo pohecam, morda se mi odpirajo duhovna vrata v 5. dimenzijo?!