Za ženske gre

Ženske kot matere, ženske kot  seksualni objekt, žrtve spolnega nasilja, matere, ki so v vojni izgubile svoje može in otroke, razseljenke, ki na svojih ramenih odnašajo najnujnejše in iščejo zavetišče, novinarke, ki v teh groznih vojnah tvegajo svoje življenje, da svet informirajo o grozotah, ki jih ni moč ustaviti…

Pri svojem »terapevtskem delu« se srečujem s pogumnimi ženskami, negovalkami svojih bolnih mož, vdovami, ki iščejo smisel svojega bivanja v ednini. Ne želim podcenjevati vloge moški, ki je zagotovo tudi pomembna, vendar si kot ženska ne morem kaj, da ne bi poveličevala ženske v njenih mnogoterih vlogah in  nalogah. Prej ljubimka, potem negovalka bolnega moža. Prej ljubeča mati svojemu otroku, potem žalujoča mati svojega mrtvega otroka, ki je moral umreti, ker se Veliki igrajo vojno. Grozovito vojno, v kateri padajo nedolžni civilisti in v Gazi že 3000 otrok?? Toliko, kolikor jih v enem letu pomre v vseh vojnah po svetu. Nevrolog doktor Pirtovšek je zadnjič imel v rokah model možganov in razlagal, da se v vojni spremenijo razni možganski režnji, centri za občutenje in doživljanje. Postaneš stroj za ubijanje, v miru pa nosilec post travmatskega sindroma. Ker si kljub mamilom in alkoholu, s katerimi so te pitali, še vedno človek, ki naj po vseh moralnih načelih ne bi ubijal. Se pa seveda za denar vse dobi. Plačance tujske ali katere druge legije, ki grejo na ukaz pobijat, kamor jim ukažejo. Človek je res krvoločno bitje, človeška zgodovina je zgodovina vojn v imenu Boga ali ozemeljskih teženj. Dandanes pa v imenu pridobivanja naravnih bogastev.

Niso nam dovolj vojne, uničevati moramo tudi vesolje. Tja smo poslali že milijon satelitov, ki smetijo tiho in čudežno vesolje. Se ne bi čutila, če bi nam namesto steklenice Coca cole, ki je padla na glavo v odličnem filmu Bogovi so padli na glavo, začele padati na glavo črepinje odsluženih satelitov. 

Nič ne de, pomembno je, da smo v vesolje z vremenskim balonom v vesolje poslali Shakespearov portret in odlomek iz drame Sen kresne noči. Gre za Shakespearove pesmi ali govore, ki se hkrati na novo osmislijo za 21. stoletje. Teme vključujejo vpliv pandemije covida-19, vojno v Ukrajini, raziskovanje vesolja in proteste za družbeno pravičnost. Da bodo vesoljčki vedeli, kaj se dogaja na planetu Zemlja.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Hygge ali kje pa tebe sreča čaka?

 

Danci veljajo za najsrečnejše, čeprav imajo najbolj slabo vreme in najvišje davke na svetu. Ogledam si dokumentarec o teh najsrečnejših ljudeh v EU. Kaj za vraga je pri njih tako posebno, da so že leta tako srečni. Raziskava kaže, da se najraje družijo s prijatelji in družino ter se počutijo najmirnejše in najvarnejše.

Seveda je vse v percepciji. Tudi Slovenci se radi družimo s prijatelji in družino in naša država velja za eno varnejših v Evropi. Vendar pa v našem kolektivnem DNK gloda tisti gen dunajskih hlevarjev, razpet med občutkom »krivde« ali si trenutke sreče res zaslužimo in ali ne bo po trenutku sreče prišla spet kakšna nesreča. Menim, da te sreče naš kolektivni um ne zna ali ne more prepoznati, ne zna ali ne more zaužiti oziroma verjeti, da je lahko trajna dobrina in da si jo v popolnosti zaslužimo.

Naštevam nekaj dejstev, zaradi katerih smo lahko srečni. Prvič, da smo se rodili v precej nekonfliktnem geografskem prostoru (za razliko od Rusije in nekdanjih republik ZSSR, Bližnjega Vzhoda, nemirne Afrike in Južne Amerike…) Drugič, da živimo v lepi, razgibani deželi, polni gozdov in rek, z veliko zdravimi vodnimi izviri. Tretjič, da imamo veliko naprednih mislecev, izumiteljev in svetovno priznanih umetnikov in znanstvenikov. Da so med nami duhoviti kritiki režima, ki  s svojo satiro kažejo ogledalo  »gnilim jabolkom« v naši družbi.

Če pogledam okoli sebe poznam družine, ki se zavedajo, kaj je sreča. Moj prijatelj, ki se bori s težko boleznijo, najde srečo in podporo v svoji živahni družini, ki se ne predaja. Pred kratkim se jim je pridružilo še kosmato bitje, ki bo zagotovo prispevalo k dobremu vzdušju (pravijo, da lastniki psov živijo 10 let dlje, hihi). Pa drugo družino, ki živi v skromnih razmerah na podeželju. Kljub težkim razmeram, ali pa prav zato, držijo skupaj, se imajo radi in si pomagajo.

Kaj pa naša družina? Srečo najdemo v medsebojnih odnosih. Veliko se družimo in pogovarjamo. Zdaj, ko se nam je pridružil še najmlajši član, smo se še bolj povezali. Ko pestujem drobno štručko, se zavedam, koliko sreče prinese, pa tudi koliko odgovornosti in skrbi. In tudi to bitjece je lahko srečno, da se je rodilo v  deželi brez vojne namesto v peklenski Gazi, smrk, smrk.

Da ne bom preveč osladna v tem zapisu, zaključujem z mislijo, da so na svetu vedno težave in konflikti, ki so tu za to, da jih rešujemo. Zavedajmo pa se, kaj je dobrega in da je sreča stanje, ki je v nas, samo pot do tja si moramo najti.

 Kot pravi veliki Pavček:

»Ne verjemite njim, ki vam pravijo: Ta svet je grozen, grob, grd. Ni res. Res je, da je lahko še hujši. Toda za vas je to vaš edini svet, edini, ki v njem živite, da se v njem udomite in ga v dobrem naravnate po svoji podobi.«