Dobre stvari so vedno dve

Najprej presunljiv film brazilskega fotografa Sebastião Salgada sol zemlje. Povezava do filma

Freska okrutnega sedanjega časa, ki ga zaznamujejo vojne, lakota, izgnanstva… Bil je povsod: v Ruandi, Bosni, Aziji, povsod  isto trpljenje ne glede na raso in versko prepričanje. Želi ozavestiti, strezniti, spremeniti… a je to le kaplja v morje.

Grozodejstva so se ga tako dotaknila, da je zbolel na duši in da nekaj časa sploh ni mogel več fotografirati. Uteho je zadnja leta našel v naravi. Zdaj se posveča okoljevarstvu in odkrivanju neokrnjenih kotičkov sveta, ki jih predstavlja v obsežnem fotografskem projektu, svojem »ljubezenskem pismu planetu«.

Kako ironično, človek kot krona stvarstva se je tako izneveril svojemu poslanstvu, da lahko verjamemo samo še Zemlji brez človeka.

Nato čisto drugačen film W.E., ki ga je režirala Madonna o ljubezenski romanci iz prejšnjega stoletja med kraljem Edvardom VIII in Američanko Wallis Simpson.  Je romanca uspela glede na velike žrtve obeh protagonistov? Film je strup za romantične duše, zlasti zaradi prekrasne glasbe poljskega skladatelja A. Korzeniowskega. Povezava do sound tracka
"Zelo ZA"

Sram me je

S Pavlo se pogovarjava o sramu, ki je med ljudmi pogost pojav. Mene je bilo sram, ko sem dobila raka, ker sem se počutila »zaznamovano«. »Jaz ga imam, ti ga pa nimaš,« sem si mislila. Ženske je npr. sram, če imajo moža alkoholika. O tem je Pavla napisala odlično diplomsko nalogo, povezavo do katere z njenim dovoljenjem objavljam tukaj.
Marcel Štefančič bi rekel »Zelo ZA«.



Izšla je knjiga psihiatra Cyrulnika o sramu. Odlomek iz spremne besede:

Sramujemo se iz mnogih razlogov, a učinek je vedno isti: skrivanje, beg iz odnosov, osamljenost, zapletena igra neranljivosti ali pa nebogljena in vsem očitna nemoč ... Vrnitev v dostojanstvo je možna, a potrebna je podpora skupnosti in nov pogled na doživeto.

Maščevalnost in zamera ne mineta in samo poglabljata trpljenje. Celjenje rane in vrnitev v častno bivanje zahtevata, da se sramu osvobodimo. Sram je infekcija, ki zaudarja, in jo je treba nenehno pokrivati, da nas ne izda, in biti čustveno dovolj daleč od drugih in neprodušno zaprti na kritičnem mestu, da je ne zavohajo. Tragedija trpečega bitja je predvsem v tem, da ne more deliti svoje muke z bližnjimi.
Osramotijo nas nasilje drugih, naša lastna šibkost, greh družinskih članov ali karkoli, za kar si mislimo, da bi morali preprečiti.
Družba, ki ne zna pomagati osramočenim, je obsojena na ponavljajoče muke in krivičnost, saj jim zapira usta. Šele ko postane skupnost sposobna pogledati tem stiskam  v obraz in to storiti brez prezira in pomilovanja,   bo sramujoči se človek spregovoril, poiskal podporo in se rešil. Nihče ne more razkriti razloga za svoj obupani sram, dokler ni na drugi strani sočutne priče.
Brez  predelave, brez soočenja s tem, kar smo doživeli ob osramotitivi, brez ponovne povezave s skupnostjo, iz katere smo se umaknili, ker smo se počutili drugačne, se življenje ne more spet vrniti v srce in dušo.
Knjiga je važna za vsako skupnost, ki želi razvijati sočutje in podporo med svojimi člani. Primerna pa je tudi za vsakogar izmed nas, ki svojega sramu ne pozna, ne priznava ali noče razkriti niti samemu sebi.
Brez dostojanstva je vsako življenje samo neuspešen boj z obupom.
 

 

Ig po Igu ali Frankfurt po Frankfurtu

Knjižnica Ig ima poseben feeling. Prijeten in domač.  Kdo bi si mislil, da me bo Gea kdaj zares intervjuvala.  Ko je bila majhna, se je igrala novinarko Ido Baš in mi stalno pred nos molila plastični mikrofon. »Gospa, kaj mislite o tem in gospa, kaj mislite o onem?«  Lepo vijugava med temami, z drugačnimi poudarki kot v Trubarjevi hiši. Tu je tudi haiku in več potovanj. Pa seveda Majin gong, ocean drum in šruti. Ples besede in zvoka ...

Prijatelj Peter nas povabi na pir k Pepiju.

Padec adrenalina in pivo sta nardila svoje. Komaj vstanem in se odvlečem na dužnost. Še lasulja je utrujena. Na radiu je moj priljubljen komad Summer 69. Ko v službi odprem mail, mi na Kuponku ponujajo odpravo ogrcev. Jupii, dan se je uspešno začel.

Množično pri Stonehengeu

Poletni sončni obrat pa ima poleg povsem geografsko-tehničnega za mnoge tudi velik duhovni pomen. Več kot 30.000 novodobnih druidov se je ob nedeljskem sončnem vzhodu tako zbralo ob predzgodovinskem spomeniku Stonehenge na jugovzhodu Velike Britanije ter kljub tipično angleškemu sivemu in deževnemu vremenu s kriki, ploskanjem ter bobnanjem proslavilo sončni vzhod ob najdaljšem dnevu v letu.

Spomenik nepojasnjenega izvora
 

Stonehenge naj bi začeli graditi pred približno 5000 leti, nato pa so ga v več fazah dograjevali do leta 1600 pred našim štetjem. Spomenik leži na planoti Salisbury Plain, okoli 130 kilometrov oddaljeni od Londona, in je uvrščen na seznam svetovne dediščine Unesca. Ni natančno znano, zakaj so Stonehenge sploh zgradili. Nekateri strokovnjaki trdijo, da so ga zgradili oboževalci sonca, saj je poravnan s sončnim vzhodom na najdaljši dan v letu.

Solsticij pri Verisu

Napeto … Kaj bi dala da bi pod starodavnimi kamni našla mir. Tako se moram pa v tem natrpanem urniku boriti s številom znakov besedila in nedelujočimi jezikovnimi portali. No, saj vem, mir moraš najti v sebi, kjub zunanjemu hrupu, a včasih ne gre. Edino popoldanski šampanjček je dobro sedel in obljuba, da gremo jeseni na »sindikalno« vesljanje po Tari. Bosno (vokativ od Bosna)  dolazimo!