Kam gredo luknje, ko sira ni več?

Kam gredo luknje, ko sira ni več, je spraševal že Bertold Brecht. Jaz lahko dodam svoj umotvor: Kam bodo šli kolesarji, ko ne bo več protestov? Ali Kam je šla vsa naša ljubezen do oseb, s katerimi smo prekinili zveze?

Sprehajam se po Stegnah in z dlanjo ljubkujem zoreče se biljke žita, kot v filmu Gladiator, če se spomnite. Hvaležna sem za bivanja, za redke sončne žarke, ki se pretikajo med belimi oblaki.

V petek sta bila Venera in Sonce v pentagramu, Venera je iz nočne zvezda zdaj vzšla na jutranje nebo. Venera je nasploh simbol ženskosti in odnosov, vendar ne smemo pozabiti, da simbolizira tudi ustvarjalnost.

 

Ponoči sem predelovala odnose: odmetavala, kar je bilo preživeto in je bolelo ter zarisovala poteze prihodnjih, dobrih in osrečujočih odnosov. Levila sem se kot kača, staro kožo dol, z novo v višje in boljše vibracije. Naj teče čim več oksitocina, tega hormona sreče, ki se mi sprošča pri reiki tretmanih. Preberem, da se tudi med porodom sprošča ta hormon in da je zato tako pomembno, da je pri porodu prisoten partner. Evo, tolk sem že stara, pa sem za to prvič slišala. Moji nazori pri rojevanju so bili, da mi J. pač ne more nič pomagati pri bolečinah, on je bil enakega mnenja in se je tako »žival sama matrala«. Prvič osem ur, drugič šest ur. No, je pa edino res, da si na koncu poplačan s svežim bitjecem, ki še diši po vesolju …

Po enem letu je zunaj spet intervju J. Rogana z Elonom Muskom. Musk pravi, da si bomo lahko kmalu vgradili v lobanjo nevrolinke, s katerimi si bomo povečali kapaciteto naših možgan. Nič več se nam ne bo treba sporazumevati z besedami. Itak bomo pa kmalu pristali na Marsu, kjer si bomo ustvarili novo kolonijo. Damn! Ta vizija mi ni všeč. Joe Rogan pa je glas razuma in Elona spomni na dobro staro nostalgijo »bio« obstoječega človeka, ki ima npr. še vedno rad romantične taborne ognje.  In kako bi se lahko takle ekspresivni  jezični dohtar, ki verjame v moč dobre besede in argumentiranja, odrekel čarobnosti besedovanja. No, Elon je pa res bolj hladen, kot bitje iz vesolja, simpatično neroden, s svojim tikom prikimavanja na koncu stavka. V lanskoletnme intervjuju mi je bilo všeč, ko je s solzami v očeh razlagal, da mu je mar za okolje, a da ga ameriški senat ne podpira. Letos me je presenetil z novim otrokom (že sedmim po vrsti?!),  ki ga ima z vsaj petnajst let mlajšo kanadsko pevko Grimes. Ta mala se mi zdi prava »frkljica« in je najbrž resnobnega Elona kar precej poživila. V intervjuju je nosečnost označila za "veliko požrtvovalnost, ki te stane telo in svobodo". (hihi, glej sestavek zgoraj o sreči nosečnosti in rojevanja).

Sinu sta dala ime X Æ A-12. Ej Elon, to je otrok in ne kakšen tvoj vesoljski ali avtomobilski model. Novo pečeni očka je takole označil otroka:"Je vesel, srečen in nadvse prisrčen«. God bless!

Used se gor na štango, bova tko hitrej pršla

Kdo bi si mislil, da bo kolo, to »međunožno guralo« po hrvaško, postalo simbol ulice odpora proti Janši. Ne pero, ne granitne kocke, ne rumeni jopiči, ampak kolo. Osebno ne bi šla na kolo in kričala »lopovi«, čeprav se ne strinjam z Janševimi pritlehnimi čivki o drhali iz ulice in odsluženimi prostitutkami … Ne rečem, da ni koronaepidemije speljal dobro, tako po vojaško, ko je bilo treba hitro ukrepati. Ampak v mirodobnem času so potrebne pač potrebne druge veščine, kot je spoštovanje svobodnega novinarstva in civilne družbe, samokritičnost, okoljska ozaveščenost, kultura dialoga itd.

Glede kolesarjev pa tole. Ne glede na to, da so vmes ljudje, ki so zraven kar tako, je to le izraz, da se ljudje spontano združujejo, ker so proti jemanju demokratičnih pravic in vojnemu dobičkarstvu, pa proti elitam, ki si polnijo žepe v teh težkih časih (no, saj najbrž vsakokratna ekipa na oblasti dela isto), proti temu, da je vse več revnih, lačnih, brezposelnih, vse več S.P.-jev na kolenih … A ne bi bilo fajn, da se enkrat združimo ZA in ne PROTI. Posameznik lahko na vodenje države vpliva le na volitvah ali z udejstvovanjem v civilni družbi. Pa poznam veliko ljudi, ki na volitve sploh ne grejo, znajo pa udrihati s svojih kavčev po vsakokratni oblasti.

Seveda pa bi nas morala politika združevati in ne razdvajati. Levi in desni, rdeči, zeleni in plavi, bi morali znati preseči ideološke razlike, kot rečemo v ezoteriki, ZA VIŠJE DOBRO. Ker če vsak vleče na svojo stran, se vrv pretrga.

Bom pa kar priznala, kako so »ideološke« razlike med nami, tudi v vsakdanjem življenju zelo pomembne. Kot da je ta del v možganih tako prisoten, da ga ne moremo preseči. Bom ilustrirala z dvemi primeri. S svojim dolgoletnim prijateljem, s katerim sva se odlično razumela o vsem, si bila edina proti reakcionarjem, imela rada iste filme, se strinjala o družbenih odnosih in odnosu moški-ženska, sva se naenkrat začela zapletati v ideološke spore. On je zagreto zagovarjal svoje, jaz sem iz svoje levičarske malhe še iz mladosti, ko sem bila ZSMS, vlekla protiargumente. Nardila sva klasično napako prepričevanja drug drugega, saj ima vsak pravico do svojega mnenja. Ampak ko fokus postane samo še »družbena kritičnost« in kdo ima prav, potem druženje pač nima več smisla.

Drug primer se je zgodil na jogi. Šlo je za pogovor o cepljenju ali necepljenju otrok. Kolegica s 4-letnim otrokom je zagovarjala svojo pravico do necepljenja, naš učitelj pa je dajal protiargumente ahimse (nenasilja) in odgovornosti zase in za druge. Počasi sta se vse bolj pregrevala, obrazne mišice so že kazale prizadetost. In je naslednjič počilo, tako da se je kolegica odločila, da kljub temu, da je z velikim veseljem hodila na jogo, te ne bo več obiskovala. Res je, da imamo vedno izbiro, ampak včasih zaradi takih »ideoloških« prepričanj izgubimo tudi tisto pozitivno. Pa hvalabogu, če smo potem prepričani, da smo naredili prav.