Zapiha južni veter in že zadiši po pomladi. Vseeno je malo zlovešče in tudi malo nostalgično.
Nekdo mi bo nabral zvončke.
Kdaj bo nehala tiktakati ta peklenska pomaranča, ki v nekaterih budi samoumevnost nasilja in goljufij. Slika in prilika tega je množica, ki je pred kratkim vdrla v Kapitol, skrunila opremo in pohištvo, dajala noge na mizo in se tolkla po prsih kot opice. Veliki mag jih je pozval k pohodu in so šli… kot v transu. Tudi pri nas so ovce, ki tako sledijo svojemu pastirju. Potacali so že nevladne organizcije, svobodomiselne epidemiologe in novinarje, STA, radio Študent, družboslovce, kulturo itd.
Vse v paketu
Vse prihaja v paketu, dobro in slabo, črno in belo, veselje in žalost. Po novem tudi v knjižnici dobiš knjige kar v paketu, samo nalepko s kategorijo izbereš. Me je zelo presenetilo, ker sem si lahko izposodila kar celo rjavo vrečo knjig in si sama natisnila listek o izposoji. Kot če bi šel v trgovino in bi ti trgovci že sami vnaprej pripravili blago po nekem povprečnem konceptu potreb. Ali da bi ti starši izbrali ženina ali nevesto (na žalost je v nekaterih kulturah res tako).
Agatha Christie v meni
A sem že povedala, da sem v koronačasu postala odvisnica od kriminalnih serij. Drame je dovolj okoli nas, tako da me je pritegnil ta žanr, ki nima nič s sedanjostjo. Slediš zgodbi neznancev, napeto je, z J-jem velikokrat že pred koncem uganeva storilca, ali se prerekava, kdo ima bolj prav. Če naju poslušaš slišiš: “Tale je. Ne ni, to bi bilo preveč enostavno. Kdo je že tale Gerard? A si videl, kaj je imel v roki? Ne, zavrti nazaj. Sem vedla, da je on. A sem ti rekla!”
Najprej sem uživala v francoskih serijah, ki se dogajajo v Marseillu, potem v Montpelierju v meni tako dragi Provansi, zdaj sem že v Lyonu in Parizu. Vmes je bil tudi robati Jack Taylor, ki je smrdel po čikih in viskiju. Seveda se nisem mogla izogniti Umorom na podeželju. Kako so lepe njihove majhne hišice, obdane s krasnimi grmički in rožami. Vmes pa njihove drobne sosedske zdrahe.
In kaj menim o slovenski produkciji krimi serij. Hm, Jezero mi je blo še kar, samo momljača Tarasa Birso velikokrat nisem razumela, kaj govori.
Kaj pa inšpektor Vrenk? Hm, mi ne potegne. Preveč je artistično, vzdušje je težko, kar nekako trpim zraven in čakam, kdaj bo konc. Še najbolj mi je všeč Jazz plac in to, da je inšpektor ljubitelj jazza. Pa brez zamere, Debevc!
