Zapiski iz doline pod Krimom

Torek, 14. junija 2022

Počutim se kot zrela hruška, preden pade na tla. Moj svet implodira in čaka manifestacijo udejanjanja. Darivaya, naš center za zdravo dušo in telo, se bo začel uresničevati šele septembra. Do takrat miselne in energetske priprave, brainstorming, nabiranje informacij o organizaciji predstavitve in možni lokaciji izvajanja.

Delo na vrtu me prizemlji. Nervira me kaos neodpeljanih smeti pri adaptaciji vikenda. Dokler to ne bo to fizično in energetsko počiščeno, ne bom mirna.

Sestavim si jutranji urnik: zalivanje, kavica ob poslušanju ptičkov, jutranja joga, delo na vrtu, sprehod po gozdu, kolesarjenje. Pa ne mislite, da mi vedno uspe!

Potem sledijo posvetne stvari kot trgovina, pivce za živce, miselna hrana v obliki časopisa ali knjige. Po zaključenih gospodinjskih opravkih horizontalni počitek, ki ga moja uboga hrbtenica po vztrajnem sklanjanju nad rastlinjem hudo potrebuje.

Ko sedimo pod nadstreškom (to je še edini kotiček, ki gleda na zeleno vegetacijo, ker so okrog nas zrasle same hiše z angleško travico, za kar je bilo treba posekati vsa visoka drevesa), mimo prihajajo razni sosedje. Srkam njihove vibracije in informacije. Od Vitka izvem, da pri agenciji Oskar v reki Iški navsezgodaj izvajajo meditacijo s kopanjem v hladni vodi. Bingo! To me zanima in bom raziskala.

Z Blažem modrujemo o odnosih moški-ženska, o zmagi nad zasvojenostjo z alkoholizmom, o faci in fenomenu Clinta Eastwoodu. Vem, da je njegov sin džezist, izvem pa, da tudi sam igra saksofon in da je napisal glasbo za Najine mostove. Blaž vse začini s svojim pristnim humorjem. Je dizajner in glasbenik ter ima svoj snemalni studio. Ob sobotah se pripeljejo ostali rokerji iz benda z nažgano muziko v avtu. Taki tapravi možati dedci. Ob pavzi razpravljajo o C in G duru, solažah in slovenski glasbeni sceni. Jaz pa plevem v šavju in jim prisluškujem.

Vedno so  me zanimali taki odlomki iz življenja, iz katerih si lahko sestaviš kolaž. Ali ko na primer na sprehodu ujameš kakšen stavek mimoidočih: “Jaz sem mu pa rekla, da tako ne gre več… Je bilo lepo na potovanju… Kako, da ne razume, kaj mu želim povedat …. So mi pripeljal ta malo, ne da bi mi prej povedal … Veterinar me je stal 350 €, itd.”

Na jogi meditacija na srčno čakro. Vdihujemo smaragdno barvo in čistimo zamere, strahove in dvome, ki se naberejo v srcu. To je središče duše in povezava z božansko ljubeznijo. Zame je to najpomembnejše energetsko središče, ker gre skozi njega vse dobro in slabo. Treba se je naučiti zaščititi ga pred slabim in ga čistiti z odpuščanjem ter predajanjem ljubezni. 

Ti, ego moj, pa kar lepo tjale v kot in da si mi čisto tiho!

 

Prihajanja in odhajanja

Če ste opazili, imam rada množinsko obliko samostalnikov, kot npr. Svitanja, kar kaže na ponavljajoča dejanja.

Saj se res v življenju vse ponavlja. Prihajamo na svet, v puberteto, menopavzo, zrela leta, starost .. Odhajamo iz šole, službe, od drugih ljudi, iz življenja v smrt. V bistvu pa vedno prihajamo k sebi. Tu je tista končna točka prihoda v to dimenzijo in odhoda v peto dimenzijo, če imamo dvignjeno zavest.

Načeloma so prihajanja vedno bolj vesela kot odhajanja. Ali pa je na to treba gledati bolj filozofsko, da ko odideš iz enega mesta, prideš na drugo mesto, ki je drugačno, morda še boljše. 

V petek smo imeli službeno zabavo ob mojem odhodu v pokoj. 17 let sem preživela s kolegi in kolegicami in kar milo se mi je storilo, ko sem se zavedla dokončnosti odhoda. Seveda se lahko še naprej srečujemo, ker smo le en klik oziroma klic stran, ampak to ne bo nikoli več isto. Za spomin so mi poklonili lepo olje na platnu, s poljem sivke v ospredju in živahnim dogajanjem oblakov na nebu. In napisali res lepo posvetilo, ki mi je ogrelo srce. Bilo nas je deset, kot deset prstov na roki: vsak drugačen a vsi del celote! Za slovo si je vsak izžrebal en zvitek z mojim verzom. Naj besede same najdejo pot!

Zdaj prihajam v nov svet, ki ga bom lahko bolj ustvarjala po svoji volji in želji. Ižanci, pripravite se, prihajajo tri svečenice, ki bodo poskrbele za zdravo dušo in telo.

Horseshit in bullshit

Zjutraj se s kolesom odpeljem v Staro Ljubljano. Rada imam jutranji utrip mesta, branjevke peljejo svoje cize na tržnico, trgovci in gostinci pometajo in perejo tla pred svojimi lokali, japiji v pološčenih čevljih že srkajo kavice v finih lokalih, tudi urejene upokojenke so že tu.

Na širokem pločniku pri Tivoliji zagledam veliko konjsko figo, najbrž od policijske konjenice, ki pa sicer ne vem, kaj naj bi kontrolirala v času, ko ni več protestov, ker je v deželo prišla Svoboda. Si rečem, da je ta konjska figa najbrž za srečo.

Asociacija na shit me spomni na kolumno Miha Mazzinija, v kateri razpravlja o bullshitu (Dostikrat rečemo, da nekdo "serje", kar natančno opiše, kaj počne. Iz ust mu ne prihajata resnica ali laž, temveč neuporabni odpadki).

Na družabnih omrežjih je polno tega bullshita, vsak lahko piše in “serje” po vsakem.

V svoji zadnji kolumni (smrk, smrk), z naslovom Dovolj, je zapisal tole v razmislek nas vseh:

 

Brez zaupanja demokracija ni mogoča. Celo avtoritarizem ni zares mogoč, saj mora obstajati zadostna količina "vernikov", kot jih imenujejo. Gumijevke jih nikoli ne morejo ustvariti zadosti.

Družba so med seboj povezani ljudje in če ni zaupanja, ni povezav.

Edino, kar je mogoče, je kitajski družbeni točkovni sistem: kjer množice posameznikov ne povezujejo človeške vezi, temveč robotski nadzor umetne inteligentnosti.

Z vsakim sranjem, ki ga objavite ali delite na družbenih omrežjih, ne da bi vas zanimala resnica ali laž, naredite droben korak v to smer.

Vaši otroci vam zagotovo ne bodo hvaležni, njihovi roboti pa.