Smrt je prehod iz enega stanja v drugega.
Zavestno sicer sprejemam tole suhoparno trditev, vendar pa je bila smrt zame vedno nekaj velikega in mističnega. Če se spomnim kdo mi je vse umrl: dedek in babica v istem letu, ko se je rodila Gea, mladostni prijatelj Jernej v prometni nesreči, oče leta 2012, moja prva velika ljubezen Emanuel, letos mama 7.9. ob 4.30 zjutraj, v letu Gospodovem, ko se je en teden prej rodil moj prvi vnuk Brin.
Kot prvo sem že pri očetovi smrti demistificirala pojem odhoda in da moraš biti zraven. Smrt je individualno dejanje, na katerega se morata odhajajoči in sorodnik energetsko pripraviti. Ko se »spraviš z bogom« oziroma prelistaš svoje celotno življenje, ko odpustiš ljudem, ki so te prizadeli, prosiš odpuščanje tiste, ki si jih sam prizadel, je odhod lažji. Prijateljica mi je ob mamini smrti lepo napisala, da upa, da smo si pred smrtjo povedali, kar smo si želeli. V praksi to pri nas ni bilo tako. Oče in mama sta kakšen teden pred smrtjo bila že v astralnem svetu ter zapirala trudne oči. Pričevanja o poslavljanju v hospicu pa res govorijo o sreči, da si lahko v zadnjih trenutkih ob umirajočem, da ga s tolažilnimi mislimi pospremiš, ker se ponavadi ljudje bojijo prehoda. po tem pa jih ima veliko na ustih blažen smehljaj, ker so že prestopili v kraljestvo svetlobe.
Navajam nekaj pomembnih dejstev iz Tibetanske knjige življenja in umiranja, tega bisera vzhodne civilizacije, katere sporočilo je, da je smrt zrcalo, v katerem odseva celoten pomen našega življenja.
»Med notranjim razkrojem gre človek skozi štiri čedalje bolj subtilne ravni zavesti. Naša zavest se popolnoma zjasni in doživi belino (očetovo esenco) - tu se nehajo vsa miselna stanja, ki izvirajo iz jeze. Sledi blaženost in doživetje sončne rdečine (materina esenca), ko se nehajo vsa miselna stanja, ki izvirajo iz želje.
Ko se belina in rdečina združita, doživimo črnino, ki je stanje uma brez misli. Takrat prenehajo vsa miselna stanja, ki izvirajo iz nevednosti in zaslepljenosti.
Skozi proces nas obsije Temeljna svetlost – izvir vsakršne zavesti, ki je kakor brezmadežno nebo. Človekova zavest dobi svetlobno telo in se poda v deželo luči. »
Ljudje smo čuteča bitja in celo našem življenje temelji na človeški navezanosti na soljudi. Ob izgubi čutimo žalost in treba si je vzeti čas za žalovanje. Dušan Šarotar pravi, da smo sestavljeni iz spominov … In res, v glavi prelistavam spomine na mamo. Zdela se mi je močna in trdoživa, imela sem občutek, da bo večno živela. Ko je zbolel oče, je neutrudno kuhala v svojem predpasniku, čeprav nikoli ni preveč marala kuhinje. Spomnim se, kako je skupaj z nami lopatala v Iški pri izkopavanju temeljev za novo hiško. Pa pri spravilu premoga in drv v Rožni dolini. Pa v rešilcu, ko sem jo spremljala na urgenco, ker ji je bilo slabo po hladnih jetrcih, ki jih je zaužila zjutraj. Pa kako potrpežljiva in krotka je bila, ko je po padcu na trtico za 3 leta obležala na Bokalcih. Pa hvaležnega pogleda, ko na koncu ni več mogla govoriti, ko smo ji zmasirali stopala ali jo nežno pobožali po licu. Smilila se mi je, ko je kot shirana kraljična na zrnu graha, vse bolj podobna otroku, počasi odhajala in smo mi to lahko samo nemo opazovali.
Zdaj je tvoja duša že v deželi luči. Ko so tvojo žaro polagali v grob ob pesmi Leonarda Cohena Hallelujah sem se ti v solzah zahvalila za življenje, ki si mi ga dala…
Da zaključim v malo veselejših tonih, upam, da si na poti navzgor srečala dušo Saša Hribarja in da sta se nasmejala svoji novi pojavni obliki ob pesmi Qeenov radio ga ga.
