O začetkih

Začetki so pomembni. So polži, v katerih je zvit pergamentni papir z zapisom vseh mogočih  potekov nadaljevanj.

So semena, ki nosijo genetski spomin uresničitve.

Pot se začne  s prvim korakom.

Življenje se začne s prvim dihom.
Dan se začne z odpiranjem oči.
Ljubezen se začne s pogledom in smehljajem.
 

Jajce razbijemo, da bi si naredili omleto.

Torto z nožem zarežemo, da jo lahko zaužijemo
 

Tudi začetek zveze z nekom, ki ti je všeč, je težak. Najbolj mi je všeč tisi trenutek  preden se zgodi, ker je takrat še vse mogoče. Kot pri misli, ki je neopredmeten zvok. Ko jo izgovorimo,  jo opredmetimo in postane beseda.

Najprej si svetlobna leta narazen, potem pa se združiš v skupnem prostoru, kjer se tipaš, vonjaš, okušaš …

Potem je, kot je. Sežeš tako daleč in globoko, kolikor ti dovolijo tvoje zaznave in kolikor si se pripravljen potruditi.

 
Včasih bi ostala brez začetkov in bi vsem stvarem  pustila, da lebdijo v tem kozmosu  same po sebi brez mojega delovanja. Kot marionete, ki brez spiritus agensa ležijo na tleh, a imajo vseeno svojo identiteto.