Jesenski utrinki

Hibernira medved, ko se mu umiri srčni utrip in zniža telesna temperatura. Hibernira tudi računalnik, ki smo ga kao ugasnili, sistem pa je še vedno v teku. Torej to je, kot da te na zunaj ni, navznoter pa malo si.

Jeseni začnem hibernirati tudi sama. Moje življenjske funkcije se počasi obračajo navznoter. Zunaj je lepa barvna naravna kulisa, noter se me pa počasi polašča jesenska melanholija. Veter vrtinčni listje in v zraku je beseda: ODHAJANJE. Pridejo kostajnarji in sproži se spomin na komad Jean Michela Jarra (tukaj), ki najbolje ponazarja jesensko nostalgijo. Nanj sem plesala za izpit pri izraznem plesu, kot pri filmu Flashdance, sam da sem bila jaz navadna amaterka in da se je moj ples hitro končal.

Vonj je bil od zmeraj moj časovni stroj, ki te popelje v natančno tisti trenutek, ko se je enak vonj pojavil v preteklosti.

Jutranji vonj po prežgani kavi je leto 1963, Breg ob Ljubljanici in nezaželen odhod v vrtec.

Vonj po zrelih jabolkih je leto 1968, ko imamo obiranje jabolk v našem sadovnjaku na Dolenjskem

Morski zrak pred nevihto je leto 1975 v Omišalju, ko se zvečer na skrivaj pretihotapim iz naše počitniške hišice, da se dobim z novim fantom iz sosednje vile

Vonj po kostanju je oktober 1985, Elizejske poljane v Parizu z oddaljenim napevom valčka ...

Zdi se, da esenca nosi nek čarobni napoj, ki se v trenutku odklene in te preplavi. Brez tega se ne bi mogla razviti industrija parfumov. Pa Bachove kapljice z zdravilnimi esencami. O esencah  govori tudi Alenka Rebula.

A veste, da obstajajo tudi vonjalne blagovne znamke (olfactory trade mark)? Ponujajo dišeče niti za vezenje, po pivu dišeča peresa puščice, z vonjem vrtnic odišavljene gume ... Si nas kar predstavljam, kako hodimo po trgovini in snifamo izdelke.