PRIPOROČAMO BRANJE
Znova
je tu knjižica, ki obeta. Tistim, ki smo se spopadli z rakom, in tudi vsem
drugim. Našim svojcem, prijateljem, spremljevalcem pa tudi popolnim tujcem. Ali
pa njim še bolj. Tudi Darja se je znašla v trdem primežu življenja. Zato želi
spregovoriti, biti slišana. Ko piše, je sama, tako kot je sama na izletih v
okoliško naravo, kjer prisluhne le žuborenju Iške. Kjer lovi trenutke, ki so
podarjeni. Tudi ona bi nam rada predala sporočilo, ki ji ga je zašepetalo
Življenje. Da bo vsem tistim, ki hodijo po njeni poti, lažje in da se bodo
lahko izognili čerem strahu, skrbi, jeze in žalosti. In ustvarjalno zaživeli
kljub bolezni. Zakaj blog, zakaj ne
kar stari dobri dnevniški zapisi? Avtorici Darji Avsec blog daje neizmerno več
možnosti, da je iskrena, da se priduša, zakolne, da neposredno komunicira z
bralci, da se ji ni treba ukvarjati s slovnico, pravopisom in ločili, čeprav mora
vse našteto kot prevajalka iz francoskega jezika odlično obvladati. Ali pa
ravno zato, da uide poklicni rutini. Uporablja pogovorni jezik s številnimi
angleškimi besedami in navedki, predvsem tistimi iz naše skupne mladosti iz
nekega drugega časa in družbenega sistema. Blog ji torej daje možnost nadvse
sočne, iskrene in srčne pripovedi. Je hkrati izpoved, prozno besedilo,
organizator misli, dnevnik bolnice št. 8505708 in laboratorij prečiščevanja
misli in čustev, kot ga označuje sama. Odziv bralcev jo sproti opogumlja,
»pametna« tehnologija postoteri hitrost informacije.
Knjižico
Darja posveča vsem svojim učiteljem, med katerimi so starši, mož, otroka,
prijateljice, zdravilke, spomini. Prav tako tudi nekatere znane osebnosti, ki
so sicer izgubile tuzemske bitke, a pustile neskončno veliko sledi. Darja se ne
boji. Svoj blog je začela pisati spomladi 2008. Pomagal ji je, da se je z
neizprosno diagnozo lažje soočila. A ne toži, pač pa sprejema vse, kar ji
bolezen in zdravljenje prinašata, vse oblike konvencionalnega zdravljenja in
tudi alternativo. Pri pisanju bloga, ki je zanjo terapevtsko, ohranja vedrino,
jasen pogled na svet in se prav ničemur ne umika. Čim se postavi na noge, ji –
radoživi in radovedni – sledimo na njenih popotovanjih, tudi v preteklost, po
vsej Evropi. Iskrivo se odziva na tekoče dogajanje v družbi, veliko bere in
ostaja zvesta svoji veliki ljubezni – filmu. Tudi s smrtjo očeta se
dostojanstveno sooči, čeprav ji je neskončno hudo. Njena mladost, ki ji žal
odmerja le nekaj prostora, oživi pred nami, postane tudi naša. Prijateljstvo
zmaguje v vseh bitkah … In ljubezen, v vseh znanih in neznanih oblikah.
Darjina
Svitanja bodo prav gotovo našla pot tudi k tistim, ki niso vešči pisanja bloga
in morajo v rokah začutiti
papirnato knjigo. S pisanjem bloga nadaljuje, saj piše tudi v imenu tistih, ki
tega iz najrazličnejših razlogov ne zmorejo, pa bi imeli veliko povedati. S tem
pa ostaja glasnica naše bolečine in predvsem upanja.
Mojca Vivod Zor za glasilo Okno
Ni komentarjev:
Objavite komentar