Vročina pritiska in moje
rožice in pridelki v Iški so izpostavljeni hudi pripeki, ker sem tam samo ob
vikendih. Zato se, ko odpeljem Jožeta na Polikliniko, na hitro odločim
zamenjati vozni pas in jo namesto v Stegne mahniti do Iške. V avtu vedno
poslušam radio Rock (seveda, a smo
rokerji, al nismo?) in se predajam naključnemu izboru komadov tiste pol
ure, ko sem aktivna poslušalka. Najbolj me zadanejo Eagelsi (Hotel California),
Led zeppelin (Stairway to Heaven), Wish you were here (Pink Floyd), Brians
Adams (Summer of 68).
Pšenica je že zrela in blago
poplesava z vetrom. Kako mehkobna je pokrajina ljubljanskega barja, po kateri
počasi vijuga reka Iška kot zaspana kača, ki počasi prebavlja pogoltnjene miši.
Peljem mimo modelarjev, ki upravljajo svoje aviončke. Spomnim se na balonarsko
nesrečo na Barju leta 2012, v kateri je umrlo šest ljudi. Po kakšnem ključu je
usoda razdelila karte ljudem za večna lovišča, da so zasedli prekate v balonu, ki jih je zajel ogenj in v
katerih so živi zogleneli. Smrt v ognju. Kot pri sežiganju čarovnic.
Ali pa na primer smrt
policista na Ižanki, ki so ga poklicali na nujno intervencijo, psihični bolnik,
ki je vse insceniral, se mu je pa čelno zaletel v avto. Jaz take kraje imenujem
osi zla, v katerih se naberejo slabe silnice in čakajo na igralce. Kot v
računalniški igrici ali na božji stavnici. Nič se ne da preprečiti. Ali kot
pravi mati Tereza: vedno si tam, kjer moraš biti in vedno se ti zgodi to, kar
ti je namenjeno.
No, jaz sem v avtu in uživam v
jutranji sliki pokrajine. V Iški me najprej oblaja sosedov pes in obmijavka
sosedov maček. V šali pravim, da imamo tidve živali v solastništvu.
Ko točim vodo v kanglo se
zavem, kako dragocena tekočina je to in kako dragocena bo šele postala. Dva dni
nazaj sem si gledala super film o vodi z naslovom Dva kisika, en vodik.
Nazaj grede se spomnim mame,
ki je že pol leta na Bokalcih. Pravi, da ji je tam kar dobro. Ne druži se
veliko z ostalimi stanovalci. Največkrat sama sedi na delu, ki povezuje obe
krili te graščine in zre v daljavo. Bog si ga vedi, kaj premišljuje, ali pa
morda samo meditira in samo jè. Ko me vidi prihajati, mi pomaha. Zavem se, da
se bom tega trenutka spomnila tudi, ko je ne bo več. Saj take posebne trenutke
ali besede si zapomnimo, ko naših dragih ni več. Oče je odšel že pred petimi
leti, pa mi v ušesih še vedno odmeva Gorski vijenac, ki mi ga je recitiral.
V nedeljo sem bila na Bokalcih
priča ganljivemu prizoru med mamo in sinom. Sin je mamo dvignil iz invalidskega
vozička in jo ljubeče in skrbno podpiral pri hoji. Stopicljala je kot ptiček.
Potem se je začela tresti in suvati okrog sebe ter spuščati neartikulirane
glasove in krike. Mene je kar zvilo, sin pa je zgleda tega vajen in jo je ljubeče
posadil nazaj na voziček. Jao, kaj če se bo to kdaj zgodilo tudi meni in mojemu
sinu Janu?
V službi po starem. Prevajalka
prevaja, kaj če drugega!?
Zvečer imamo štirideseto
obletnico mature (fjuu, kako čas beži). To bo priložnost za primerjavo s
sošolkami, kje sem s svojimi gubami, podbradkom in maščevjem okoli trebuha. No,
seveda se bolj veselim odnosov in bližine z mojimi štiriletnimi sopotniki na
Šubički. Kaj si bomo znali bistvenega povedati o naši življenjski filozofiji?
Ni komentarjev:
Objavite komentar