Štirideseta obletnica mature, pa kaj potem?

Vse so samo številke, 40. obletnica, šestdeset let, 4.g., dva otroka, trije vnuki, tisoč in xxx plače, 350 € invalidnine, marker 14, 30€ za plačilo itd.itd.

Z Majo že od daleč vidiva skupinico pred Šubičevo gimnazijo. Ker imam ta slabše špegle jo vprašam, če so to naši (zato je treba vedno hodit v paru, da se dopolnjujemo, a ne?). Maja pravi, da so. »Glej Samota, Vando, Bredo«. Prideva čez semafor. Sploh ne vem, kakšen je protokol. Se rokujemo, objamemo, samo nasmehnemo?

Vsujemo se v predverje, kot smo se tolikokrat v tistih štirih letih. Gremo do našega razreda v prizidku prvega nadstropja in se posedemo nekako tako kot smo sedeli. Vanda se spomni skoraj za vsakega.

Jaz bolj medlo. Edini flash je, kako pišem matematično nalogo in se potim, ker mi matematka, pa čeprav smo imel Šukija, ni šla od rok, oz. od možgan. Na katedru je narisan penis z napisom tičomer?? A tkole je napredna današnja generacija, da organ vrže na merilnik in si ga izmeri? Pa da je to ravno na mojem nekdanjem mestu? (Freud ali Jung bi vedela kaj povedati o tem).

Naslednja in končna postaja je nekdanja gostilna Koper, zdaj Eksperiment. Posedemo se v atriju in se začnemo odžejati z alkoholnimi tekočinami. En ali dva alkohola ne pijeta, drugi pa to počnemo kar z užitkom. Oziram se okrog sebe in primerjam gubice in podbradke sošolk, pa maščobne trebuščke. Vidim, da je večina zelo fit, od sošolcev noben nima pivskega trebuha, lepe so mi sive glavice, ki ne prisegajo na barvila lasne industrije.

V glavi mi odmevajo tile koščki konverzacije, ko se poparčkamo in sežemo malo globlje v življenje:

»Niso važne materialne dobrine, ampak kakšne odnose imaš z bližnjimi. To je tisto, kar ti ostane.«

»Trudim se, distancirati od stvarnosti in političnih svinjarij. Zato TV ne gledam več. Včasih mi uspe, včasih ne..«

»Včasih sva z možem sama hodila na morje, zdaj imava pa vsakič več vnučkov s sabo. V službi sem vse bolj počasna, vse več časa potrebujem za opravila…«

»Če se partnerja ne spoštujeta in nista frenda, no go.«

»Flat bom oddala in odšla v Indijo. Tukaj me nič ne zadržuje.«

»A ti imaš tud taka »težka« gesla, kot npr. 1,2, 3 ali 7, 8, 9?«

»Shit, kje so moji špegli? A mi posodiš svoje? Joj, ti si kratkovidna, to mi nič ne pomaga…«

»Treba je imeti vizijo, ko bomo šle v penzijo. Pol bom delala samo za dušo. Mal že vem, kaj bom počela. Rada bi napisala knjigo…«

Vzdušje je prima, nad nami modro nebo, ki se počasi preveša v mrak in potem v trdo temo. Vse so samo trenutki, ki naj bi jih čim bolj zaužili in použili.

Smeh, objem,  Belo pismo, ki priplava do nas, skoraj bo Svitanje in na svidenje čez 10 let.