Heroji furajo v pižamah

Zadnjič slišim po radiu  tale dober naslov in obiščem  navedeno povezavo :tukaj  Gre za hvalevredno skupno pobudo zavoda Vozim in zavarovalnice Generali, ki aktivno osvešča širšo slovensko javnost o nevarnosti vožnje pod vplivom alkohola, ki je največja ravno med mladimi vozniki.

Tine Lugarič, kreativni direktor agencije Luna\TBWA, ki je zasnovala komunikacijsko podporo projekta  takole predstavi akcijo: »Ključni cilj in rezultat iniciative je več mladih, ki si priskrbijo varen prevoz z zabave domov in več staršev (oz. polnoletnih družinskih članov), ki vstanejo sredi noči in se odpravijo po svoje otroke oz. bližnje na zabavo. Od tod tudi ime akcije "Heroji furajo v pižamah", saj heroj ni tisti, ki sede za volan pijan, ampak vsak, ki se sredi noči trezen odpravi po bližnjega na zabavo, da bi ta varno prispel domov.«

Jaz sama sem bila bolj malokrat taka herojka, ker hčerka ni pogosto zahajala na zabave. Če se dobro spomnim, sem jo šla iskat pred diskač samo dvakrat ali trikrat. Res pa je, da se spomnim, da smo  navadno na lokaciji čakale bolj mame, ne vem točno zakaj. Morda zato, ker naši možje spijo brez pižame ali zato, ker smo bolj nespečne. Ni hujšega kot čakanje v postelji in prisluškovanje, kdaj se bo naš najstnik primajal domov in bomo zaslišale škrtanje ključa v ključavnici. Mislim, da gre tukaj za zaupanje med otrokom in staršem. Kar pomeni, da otrok pride ven iz diskača ob dogovorjeni uri, da ga ni strah pokazati se, tudi če je malo opit ali zakajen. Starš pa mora tudi biti tam ob dogovorjeni uri, morda tudi počakati kakšnih 15 minut do pol ure in ne začeti takoj težiti češ,« Ne bom te več prihajal iskat, najdi si kakšnega drugega norca itd.«

Nikoli nam ne sme biti težko opravljati takšne prevoze tudi sredi noči, ko je treba iti po koga, ki je na primer prispel z letališča. Ali pa po svojega starša s parkinsonovo boleznijo, ki se je od doma izmuznil sredi noči. To se mi je zgodilo, ko me je neke noči  poklical neznan ženski glas in zatrjeval, da je v lokalu Boxer pred železniško postajo z mojim očetom, ki želi potovati v Celje, kjer dela na gradbenem projektu. WHAT? Najprej sem bila kar malo neprijazna, ker sem mislila, da se nekdo šali. Potem mi je povedala toliko podatkov o njem, da sem ji verjela. Na hitro sem smuknila iz pižame in se odpeljala pred Boxerja. Tam je bil, ves obnemogel, ker se je odpravil peš iz Rožne doline. Ta neznani glas je bila študentka, ki ga je prijazno vzela v avto in potem nekako z izpraševanjem odkrila našo telefonsko, ker se svoje domače številke ni spomnil.

Nauk:Ko pokliče telefon, nikoli ne zavrnimo vožnje in pripeljimo »svoj dragoceni tovor« varno domov!