Cerkniška potepanja

Hvala, ne

Ta objava govori o zavrnitvah. Najbrž poznate zgodbo o colonelu Sandersu, ustanovitelju znamenite verige trgovin z ocvrtim piščancema Kentucky Fried Chicken. Pri 88.letih se je odločil, da bo svoj recept zanj brezplačno predal nekomu, ki bo znal to ceniti. Dobil je kar 1000 zavrnitev, dokler na koncu ni našel nekega lastnika restavracija, ki ga je sprejel. Od takrat je šlo samo še navzgor. V zvezi s tem piščancem je smešna zgodba, kako si je Jan na Tajskem želel poskusiti to specialiteto. Ker je bil zadnji dan potovanja, sva bila bolj na tesnem z bahti. Kartic niso sprejemali, tako da sva žalostno strmela v bleščeči pano s slikami okusnega piščančka. Potem sem pa je pobrskala po denarnici in našla zadnjih 98 bahtov, ki so zadostovali za eno nogico. Just to get the feeling …

Koliko zavrnitev smo že dobili v življenju, kolikokrat sem se že zaletela v zaprta vrata. O tem vedno govorijo na izobraževanjih za multi-level-marketing, da prodajalci ne smejo obupati, ker bodo dobili več zavrnitev kot odobritev. Tudi pri jogi se učimo, da če dobiš darilo, je ego zadovoljen, duša pa žalostna, kar pa je zanjo dobro, ker se uči na takšnih izkušnjah. Emocionalna inteligenca je ravno v tem, kako znaš ravnati s svojimi čustvi zavrnitve, frustacije in poraza.

Napiši mi pesem

Jože je za rojstni dan dobil pesem. Na dveh straneh in pol mu je sodelavka v rimi napisala duhovito pesem, ki povzema vse njegove ključne točke življenja (od mladostne razposajenosti, do zrelih let, zdravja, hobijev in življenjske filozofije). Se mu je dobro zdelo in pravi, da ji bo moral dati za pir. Cenim, kako se znajo nekateri potruditi za sočloveka. Niso potrebna draga darila, samo POZORNOST …

Cerkniška potepanja in pomen odpuščanja

Obiščem dom starejših občanov v Cerknici, oz. Brestu. Nahaja se ob bistrem potoku, na drugem bregu se pasejo konji. Prava pastorala! Kot napovedano, si naredim dve kitki, kot Pika Nogavička. Poudarim njen pogum, moč, drugačnost in samobitnost. S stanovalci hitro navežem stik, dobro sodelujejo z mano. Kot že tolikokrat poprej se odprejo čudežna vrata in duše se odprejo. Ena gospa pove, da je pisala dnevnik, ko je bil njen sin v zaporu. In da ji je to zelo pomagalo.

Po koncu predstavitve me v kotu čaka sivolasi gospod na berglah. Pristopim. Pripovedovati  začne zgodbo, kako so bili med vojno izseljeni v Srbijo. Da se je velikokrat spraševal in tuhtal, zakaj prav oni. Čutim bolečino, ki prihaja na dan. Tudi mamo je velikokrat spraševal o tem. Takrat mu je izrekla odločilne besede, da naj prekine s tem, naj oprosti in živi dalje. Utrne se mu solza, kako modra je bila njegova mama. Od takrat je odložil breme in lažje živi. Potrdi moje besede, da je treba oprostiti in iti dalje. Hvala vam modri starci za vaše zgodbe! Morda vas obiščem še s kakšnim potopisom, da vam polepšam dan.

Vrniti se moram v službo. Pa si rečem, a se ne bi odpeljala še do znamenitega cerkniškega jezera. V glavi imam slike s fotografske razstave na Jakopičevem drevoredu. Znanstveno fantastična pokrajina z lužami in močvirji, bičevjem, peščenimi nanosi. Nikomur ne povejte, a jezera nisem našla. Mogoče je presahnilo, ali pa sem se zapeljala v napačno smer. Pa kdaj drugič, vem, da bom ta skrivnostni svet še kdaj obiskala.