S transvestiti sem se srečala v Atenah in v
Marseillu in moram priznati, da sem imela nekako mešane občutke ob pogledu
nanje. Bili so zelo lepe ženske, a vseeno sem imela občutek, da nekaj ne gre
skupaj. Ne gre za obsojanje ali kakšne predsodke, ampak za to, da se mi zdi
nenavadno, da se moškemu da šminkati in urejati (sama namreč sploh nisem zato)
ter se potem razkazovati.
Priznam, da je že naša zgodovina prepletena z
moško-ženskimi liki. V grškem gledališču so ženske vloge igrali moški. Kolegica,
ki je nekaj časa preživela v J Koreji nam je povedala, da se tam diskretno
naličijo tako ženske kot moški.
Še en znamenit pojav transvestitov so lady boyi
ali katoey na Tajskem. Velja, da so to »najlepše« Tajke, ker so po rasti večji.
Hudič je, če si zaželiš žensko z vsem kar spada zraven, dobiš pa moškega …
Obstaja 10 znakov, po katerih prepoznaš transvestita (npr. adamovo jabolko, glas,
ne nosijo modrca, so bolj »ženstveni« od žensk).
Pri transseksualcih pa gre dejansko za sužnje
napačnih teles, ker ne marajo svojega biološkega spola. Verjamem, da so to hude travme, ker si ujet v
neko entiteto, ki ti je tuja. Spolna usmerjenost nas v življenju zelo definira,
ker nas vleče k nasprotnemu oz. v primeru transseksualca k istemu spolu. Travme
eni rešujejo tudi medicinsko, s spremembo spola, drugi se zapirajo v svoj svet
in živijo s svojim prekletstvom.
Če dodam še sestavek s spletne strani Ambasada
ljubezni:
Duša nima
spola, nima let, ne pozna obsodb, ne izbira glede na barvo kože, ne daje
prioritete višjemu družbenemu sloju in vsekakor ne deli sveta na leve in desne,
bele in rdeče. Delitve izvaja v celoti človeški um in miselnost ter
prepričanja, ki izražajo takšno dvojnost, so osnovni gradniki omejenih,
čustveno neuravnovešenih in ranjenih aspektov. Skozi omenjeno percepcijo se
zrcali absolutno pomanjkanje ljubezni do sebe in posledično sočutja do vsega,
kar obstaja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar