Delo je vrednota, postaja pa grozota

Nemci so rekli: Arbeit macht frei. Gre za ciničen napis, ki je visel na vratih taborišča v Auschwitzu. In delo (ali pa plin) sta res osvobodila 70.000 ljudi, ki so tam umrli.

Potem je prišel Marx s svojo vizijo dela kot temeljne človekove dejavnosti. V utopičnem socializmu bo vsak delal, kar zna in menjaval storitve z drugimi pripadniki človeške družbe. Ne bo več alieniran od sadov svojega dela. Lepo, a neresnično …

Kako pa je z dandanašnjim delom? Jasno je, da delamo zato, da se po eni strani uresničujemo, po drugi strani pa da zadovoljujemo svoje finančne potrebe. Moje delo-prevajanje mi je vedno pomenilo več kot delo, v njem vidim svoje poslanstvo. Vendar pa če se ozremo naokoli, vidimo, da postaja delo vse bolj grozota (povzeto po Marcelu Štefančiču). Prišli smo do stopnje gazda-suženj, ko gazda (beri kapitalist, delodajalec) vse bolj tlači svoje podanike. Delati morajo po 10 in več ur, nimajo nobenih pravic, stalno jih pitajo s tem, da so »zamenljivi«. Govorimo tako o nekvalificiranih poklicih, kot o freelensarjih (novinarji, kulturniki etc.) . Pa tudi o s.p.-jih, ki garajo po cele dneve, potem jim pa država lepo nabije pavšale in davke.

Če pogledam v naših vodah, tj. prevajalstvu, delamo vse več za vse manj denarja. Študenti nam v prevajalskih zadrugah konkurirajo s smešno ceno 10 € na stran, medtem ko je cena prevoda v tuje jezike pri resnih agencijah tam nekje 35€!?

V tujini je normalno, da se dela vsak dan od 10-12 ur. Zadnjič mi je kolegica, ki je živela nekaj časa v Južni Koreji povedala, da tam delajo ljudje od zjutraj do 11 zvečer. Na dopust sploh ne grejo, da ne bi  izgubili službe.

A je to sploh še normalno? Vse več je izgorelosti in depresij. Tako razčlovečenje zaradi gonje po dobičku? Delo, ki bi nas moralo osvobajati, nas uničuje. Koliko časa še?

Sestrstvo

Pred kratkim smo praznovali dan sestrstva. To je zame zelo pomemben dan. V življenju mi veliko pomenijo »dušne« sestre. So kot ptice istih obzorij. Ženske med sabo se znamo podpirati, čutiti ena z drugo. Tako intuitivno, neformalno.

Hvala vsem mojim dušnim sestram, da ste!