Je bil človek ustvarjen kot popolno bitje?

Je bil človek ustvarjen kot popolno bitje, in če DA, kaj je potem šlo narobe?  Ali pa je itak bil ustvarjen z napako in je njegov cilj, da se tekom eksistence izboljša. Ker kar je popolno, ne potrebuje več izboljšave, učimo se pa lahko samo na nepopolnem…

Tole vprašanje sva si zastavila s prevajalskim kolegom enkrat med kosilom. Po Katehezi je Bog ustvaril človeka po svoji podobi in naj bi bil popoln ter vesel. Ker pa je jedel pri drevesu spoznanja, je postal grešen in je poslal Jezusa Kristusa, da ga odreši tega greha. Tako nekako, ker nisem nikoli hodila k verouku.

Če pogledamo grške filozofe,  je Platonu dejanski cilj življenja vrnitev duše v svoje primarno stanje, stanje popolnosti, iz katerega je duša “padla”.

Moj prijatelj pa zagovarja tezo, da človek ni nič boljši ali višji od drugih bitij na svetu. Ima nagone, je agresiven in se vojskuje, ko je potreben, se razmnožuje. Navedel je znanosti, kot so fizika, kemija, fiziologija in biologija, ki pravijo, da življenje ni nič drugega kot rezultat fizikalnih in kemičnih procesov v organski strukturi, in da ne obstaja nikakršna življenjska sila, ki bi bila jasno ločena od fizikalnih in kemijskih sil, ki so jih znanstveniki odkrili v svojih laboratorijih.

Seveda vsak izbira, ali verjame v idealistično ali materialistično počelo sveta. Jaz sem vsekakor na strani idealističnega vira, ker verjamem, da je človek veliko več kot skupek mehanicističnih vzgibov in odzivov, na katere ne more vplivati. Verjamem v individualno pot osebne rasti, v dviganje zavesti, v sočutje, v sestrske duše, ki jih srečaš na poti. 

In samo po tem se človek razlikuje od genoma polža, gosenice ali človeške ribice.

Kdo so Paraziti?

Ekspresno sem si morala ogledati tale korejski film, ki je letos odnesel toliko oskarjev.

Je zelo nenavaden, hecen in žalosten obenem. Govori o družini, ki životari v pol-kletnem stanovanju, ki si ga deli s paraziti (=ščurki). S svojo iznajdljivostjo se kot terapevtka, učitelj angleščine, gospodinja in voznik limuzine infiltrirajo v bogato korejsko družino. Odličen je portret naivne in nevrotične gospe Velikega doma. Veliki ljudje male povzpetnike identificirajo po vonju, pravijo da »smrdijo« kot ljudje na podzemni… Proti koncu postane zelo krvavo in pride do obračuna med bogatimi in revnimi. V hišo se vselijo novi bogatuni, revni pa še naprej sanjajo, da bodo nekega dne živeli v tej hiši…

Nenavadno, presunljivo, resnično.