Ženska z violončelom na hrbtu, pogreb in literarni večer

Torek, 4. februar 2020

Tale vožnja z avtobusom v službo niti ni tako slaba. Priložnost imam opazovati dogodke in ljudi okoli sebe. Tako na primer opazim glasbenico s kovčkom za violončelo na hrbtu. Seveda takoj sledi nekaj zanimivih fotk na to temo, ker je ta instrument poleg tega, da je noro čaroben tudi fotografsko zelo slikovit.

Na busu vedno iste face. Ženska s klobukom zavzeto gleda v telefon. Gospod s sivimi lasmi in očali na glavi tudi zavzeto gleda telefon. Mladina, ki vstopa, glej ga zlomka, tudi zavzeto gleda v telefon. Nihče nikogar ne gleda več v oči, samo drajsajo s prsti po ekranu, kot da je najpomembnejša stvar na svetu.

Kako bi bilo na včerajšnjem pogrebu na podeželju, če bi vsi drajsali po telefonu. Tako pa smo si zrli v oči, se rokovali in pogovarjali, duhovnik je izrekel nekaj tolažečih besed ne samo za pokojno teto Mici – ki je bila ful faca, polna dobre volje in pozitivizma – ampak tudi za nas žive. Da naj se zavedamo svojih darov, da naj cenimo podarjeno življenje (dokler nas Gospod ne pokliče k sebi).

Zvečer pa na delavnico poezije v center Tomaž Šalamun. Vsakoletna srečanja s pisateljico Gabrielo Babnik. Še vedno je podobna Nicole Kidman in prijazno spodbujajoča glede naših pisnih prispevkov. Letos vidim, da je za spomin iz Afrike, o kateri piše v enem od svojih romanov, pripeljala tudi konkretno materializacijo v obliki dveh luštnih čokoladnih otrok z rastaman frizuro. O očetu pa zgodba molči. Nika Solce (hči mojega nekdanjega fanta, ki je imela 3 leta, ko sem jo spoznala in mi je rekla, da sem tista gospa »z nosom«) nam polepša večer z uglasbitvijo pred kratkim odkritih pesmi Alme Karlin. Poje z zaprtimi očmi in njen lepi glas nas odnaša v višave poezije, ki je zame govorica božjega.

Utrudil sem se podobe svojega plemena

in se izselil.

Iz dolgih žebljev

si varim ude novega telesa.

Iz starih cunj bo drobovje.

Nagniti plašč mrhovine

bo plašč moje samote.

Oko si izderem iz globine močvirja.

Iz prežrtih plošč gnusa

si bom postavil kolibo.

Moj svet bo svet ostrih robov.

Krut in večen.

Tomaž Šalamun