Brez muje se še čevelj ne obuje pa je res?

Si je treba za vsako stvar močno prizadevati ali je dovolj nevsiljivo delovanje v smeri zastavljenega cilja? 

Ne gre za pasivnost ampak za sledenje naravnemu toku stvari in zaupanje, da se bo želeno uresničilo (če nam je seveda namenjeno).

Ste že slišali za pojem Wu wei? Ne gre za novo oblačilno znamko ali telefonskega operaterja.

Izhaja iz daoistične filozofije kot nedelovanje ali delovanje brez napora. Spodbuja delovanje, ki je intuitivno in ne povzroča presežnega trenja.

Boste rekli, da to spodbuja pasivnost in lenobo, ležim in ne delam nič pa se zgodi. Ne, … gre za ravnotežje med nadzorom in zaupanjem, med aktivnostjo in sposobnostjo čakanja.

Pa pojdimo na praktične primere. V mladostnih ljubeznih sem se kar zaganjala v fante, ni bilo sledi o nobenem wu weiu. Vročekrvno in strastno naprej. Je tudi znak značaja, biti aktiven in zagret za stvar.

Če zdaj pogledam nazaj, je to pomenilo povoziti voljo drugega, ga ne upoštevati. Ker pa ni šlo za dolgotrajne zveze ni bilo večje škode. Če imaš pravega partnerja, te on itak zna uravnotežiti s svojo energijo, a ne?

Pri vnučkih na primer, se postavljam na glavo, norim z njimi, pol pride pa Jan, ni mu treba nič storiti in so že okoli njega. Pustiti stvarem, da se zgodijo.

Dobr, vem, da so odnosi bolj zapleteni, vsekakor pa je treba iskati ravnotežje med pretiranim delovanjem in vsiljevanjem svoje volje ter upoštevanjem delovanja in volje drugega ter naravnega toka stvari. Usmeriti krmilo v skupno delovanje. Sinergija namesto avtokracije, tudi v politiki, mar ne?

Vsekakor pa je koncept wu wei zelo koristen v današnjem času stalne hiperaktivnosti in visokih pričakovanj, ki ga terapevtka Darja toplo priporoča.