Ko pospremiš soimenjakinjo na zadnjo pot

Ne vem, če je tehtala 40 kg. Bila je majhna, drobna, a odločna in polna življenja. Življenje jo je teplo, dobesedno in v prenesenem pomenu. Potem je ponovljeni rak na pljučih dokončal svoje …

Zberemo se pred Marijino mrliško vežico. V zraku je nek optimizem, še vedno deluje energija naše Darči, naše metuljčice ali kresničke na steroidih, kot smo ji šaljivo rekli. V spomin prikličem, kako je enkrat pozimi plesala z Nives v Kalimeru na Despacito, pa na Parni valjak, Poslednji poljubac … Mislim, da je bil to njen Poslednji ples.

Tudi njena družina je tukaj. Vemo, da se niso najbolj razumeli. Raztepeni so okoli vežice, da ne veš, komu izreči sožalje. Hči je v japankah, Darjin tako ljubljeni vnuk, nad katerim je imela skrbništvo, pa s svojimi prijatelji čisto drugje.

Približa se duhovnik. Torej cerkveni pogreb. Nikoli si ne bi mislila, da zahajajo v cerkev. Nebo je modro, zrak svež, venci z belorožnatimi vrtnicami.

Prevzame me duhovnikov govor. Saj poznamo téme o večnem življenju in vstajenju, a zanimivo je, da poudari, da iz imena izhaja, da je bila Darja DAR za svoje bližnje, da nam je življenje itak podarjeno, da sta najpomembnejša ljubezen in odpuščanje. Enako misel sem zapisala v govoru, ki smo ga Kalimerovci sestavili Darji v slovo. Enako govori indijska filozofija, samo protagonisti so drugi.

Sprevod se premakne ob pesmi Ave Marija, ki počasi naseljuje nebo, se vije med cipresami, naseljuje naša srca in prinaša zavedanje, da je lepo živeti, da je treba izkoristiti vsak trenutek. Darja je že onkraj mavrice, mi pa smo še tu ….

So najlepše pesmi že napisane?

Z Janom razmišljava, kaj inovativnega bi se dalo naredit v spletnem prostoru, katere téme načet v blogu, da bi pritegnil toliko sledilcev, da bi se splačalo tržit oglasni prostor na strani. Komentirat razne izdelke? Tega je že preveč, pa še če kritiziraš, ti komentarja ne objavijo. Kaj pa stil: How to, tri pikice? How to light a fire?

-          kill a spider?

-          cook a goulash?

-          tie a shoe?

-          conquer a girl?

Tega imaš na tone. Danes že vsak snema videe o kuharskih receptih, testih avtomobilov, igric, o ličenju, osebni rasti in vsem, kar si lahko zamisliš.

Posredujem nekaj smešnih napotkov na stricu Googlu.

Jaz bi lahko napisala navodilo, kako dobiti glivice? Narediš petdnevno kuro z javorjevim sirupom, pri kateri se zdi, da se flora in favna tako spremenita, da začne ugajati tem malim stvorom tam notri. Priporočam še kopanje v kakšnem bazenu, mrzle noge zaradi klimatske naprave…. Pa jih imaš. Kako se jih znebiš? Vtipkaj v Google: How to treat fungus?

Pravijo, da nas bo kmalu zamenjala umetna inteligenca in ne bomo potrebovali več ekonomskih analitikov, pravnikov, zdravnikov., prevajalcev itd. Algoritmi bodo delali za nas, stroj nima nobenih čustvenih motenj in je skoraj nezmotljiv.

Ostane nam edino lastna ustvarjalnost. Ustvarjanje nečesa, kar še ne obstaja. Pisanje knjig, glasba, slikanje. Če želite napisati pesem, takoj odtipkajte v Google: How to write a poem?

Mrhovinarski starinar

 

Ste že imeli kdaj opraviti s ta pravim starinarjem? Že v načelu me spominjajo na mrtvaške oglednike. No, drugače je, če imaš opravka s kakšnim benečanskim ali dunajskim starinarjem, katerih predniki so že opravljali na častivreden posel in so dosti bolj fini.

 

Naši starinarji, da se popravim, ti, ki kramo zbirajo za boljšji sejem, so pa pač neka druga kategorija. Ker bi rada vikend preuredila bolj moderno, sem sklenila znebiti se »pozno ižanskega podeželskega stila« (peglezni, skrinje, možnarji, mlinčki za kavo, panjske končnice, sklede ipd.). Zato mi sosedi priporočijo »lokalnega« starinarja iz Iške. Že po telefonu slišim, da je bolj nesramne sorte. V ponedeljek si je kar na lastno pobudo želel ogledati staro skrinjo, ne da bi bili kaj dogovorjeni. Po telefonu me je spraševal, kje je naša hiša, mi prijazno rekel, nas se zberem in mu dam navigacijska navodila, da je on zdaj pri zeleni hiši in pri ptičji hišici. Halo? Da ne govorim, da je skrinjo popljuval, da ni veliko vredna, ker :… je zažgana na pokrovu, prevelika, intarzije so preveč uboge.

 

Se mi je kar srce trgalo, da takole degradira lastnino, ki jo je oče počasi kupoval po Sloveniji. Zaključek: »težko jo bom prodal, vzamem jo za malo denarja, da se je znebite. Če pravite, da imate prijatelje, ki se zanjo zanimajo za 300 EUR, jim jo kar prodajte.« ZA MALO DENARJA. To so njegove ključne besede, njegova mantra, ki jih bo v soboto, ko bo prišlo do končnega ogleda, še velikokrat izgovoril. Se mi je zdelo, da bo tako, saj takile »kramarji« od tega živijo, kupi poceni, proda naprej drago … Me pa vseeno živcira tak odnos.

 

No, v soboto se pripelje s svojim kombijem, prenatrpanim z zibkami, kolesi, sodi. Tak, kot je bil po telefonu, napihan in jezen, z rjavimi poševnimi očmi krokarja. Ko ga popeljem v hišo (moja napaka!!), kjer sem imela še obešene panjske končni in sklednik, se je začela licitacija. »Kaj pa tale kolovrat, ga tud prodate? Kolk hočte zanga? Pa tale slika? Za malo denarja… ni podpisana, pa še na kartonu je narisana.«

 

Potem je pa za malo denarja pobasal vse, kar sem zložila na skrinjo. Tud ni bil več tako zoprn (ja, to je ta ižanski psihotip: na zunaj robusten, na znotraj mehak, hihi). V kombi mu je pomagala nosit hčerka, najstniška lepotica, ki si je za nošnjo nadela rokavice (lepo spoštljivo, kot pogrebniki, ki nosijo posmrtne ostanke). Počivaj v miru, moja podeželska krama, in upam, da boš našla prijazne lastnike!