Mešano na žaru

It's a boy!

Uau, zgodilo se je. Vojvodinja Meghan Markle je doma rodila dečka, zaenkrat brez imena (kar v Angliji sploh ni tako neverjetno). Novopečeni očka je izjavil, da je lep (najbrž po mamici) in kako so ženske neverjetne, da lahko storijo nekaj takega (namreč rojevajo, welcome to life, prince).

Angleži so ponoreli, si nazdravljali po ulicah in se veselili rojstva. Vedno me preseneti ta pripadnost kraljevi družini. Si predstavljate, da bi šli mi Slovenci na ceste proslavljat, ko se je Miranu Cerarju rodila hči Maja?

Še en primer patriotizma je nedavno kronanje kralja Rame X v Bangkoku. Na glavo si je poveznil 7-kilsko krono in 2 uri paradiral po mestu. A ja, prej se je pa še poročil s svojo nekdanjo varnostnico. Tako, da bo povsod varen, tudi v postelji … Tajci so drugi taki fanatiki, ki ljubijo svojo kraljevo družino. Po mestu imajo njihove slike v pozlačenih okvirih, pred katerimi vsak dan menjajo cvetje. Za blatenje kralja imajo posebni zakon – lex majestic, po katerem dobiš 15 let zapora?!

Pariško policijsko postajo napadle bolhe

Ni dovolj, da se mora pariška policija ubadati z rumenimi jopiči, zdaj so jih napadli še tile mali zahrbtni zajedavci. Pa to je sodni dan!

Francoska tiskovna policija je zapisala: „Nekateri pa so nehote in nevede bolhe prinesli še v svoje domove, kjer so se prav tako razširile. Bolhe so ugriznile celo nekaj otrok policistov. Tako ne gre več naprej.“ 

Probleme z živalmi ima tudi indijska policija. Potem ko so opice v zadnjih mesecih večkrat napadle obiskovalce Tadž Mahala, se je policija odločila z njimi "obračunati" ‒ skušala jih bo pregnati s  …FRAČAMI.

Navajam poročilo: V zadnjih nekaj mesecih so pri znamenitem belem mavzoleju opice večkrat napadle obiskovalce in jih poškodovale, med drugim dva Francoza, ki sta se ravno fotografirala, in turistko, ko je skušala nazaj dobiti svojo torbico. Opice so tudi ukradle torbico Kolumbijki, nazaj pa jo je dobila šele, ko so opice raztrgale vso gotovino.

Brez komentarja. Da ni to napoved, da bodo nekega dne živali zavladale nad človekom?

Hvala Hoferju!

Že nekaj časa se na TV oglasih in jumbo plakatih pojavljajo plešoči rdeči surovi zrezki, zarebrnice, piščančje nogice itd. Nisem sovražnica mesa, vendar ta pogled na mišice in vlakna se mi je blago rečeno zagnusil. Prehod na vegetarijanstvo načrtujem že nekaj let (naj mi bo oproščeno, ker pri tem nisem bila bolj odločna). A nikoli ni prepozno. To bom storila:

1.    zaradi ahimse, zaradi prečiščenih zaznav, v katerih ni zaužitih strahov živali pred smrtjo in antibiotikov

2.    zaradi zdravstvenih razlogov (stran s holesterolom in izboljšanje revmatizma).

Iz dnevnika z naslovom Kako sem postajala vegetarijanka:

Danes je peti dan izogibanja mesu in mesnim izdelkom. Imam kar skušnjave. Prikazujejo se mi zlato rumena bedrca in v mislih mi diši po čevapčičih z žara.

Stran, skušnjave!

Imam večjo potrebo po sladkorju, da se malo potolažim. Shit, vse je v glavi, si pravim.

Spomnim se na sodelavko, ki je v pomoč islamskemu partnerju začela z blagim ramadanom. Dajva, sestri, premagajva te prehranske skušnjave lačnega ega in se dvigniva na krilih duše, ki se ne hrani s kotletki in alkoholom, ampak s čisto kozmično svetlobo.

Joj, da ne bi slučajno postala pranojedka?

Nič bat, radikalizma nisem nikoli marala. 

 

Filmski vikend: Roma in Intouchables

Tole pa je ta pravi filmski mix. Roma je sloviti večkratni nagrajenec letošnjih oskarjev. Gea mi pove, da je njen prijatelj pri gledanju zdržal samo 20 minut. Ok, res je ta film za sladokusne in potrpežljive. V začetni špici dolgo gledamo talne ploščice, po katerih se zliva spenjena voda. To dvorišče bomo v filmu še večkrat videli, ker se na njem zbirajo pasji iztrebki. Film pripoveduje o življenju služkinje Cleo, ki od jutra do večera dela pri bogati družini s številnimi otroki. Mama in oče sta odtujena, oče je zdravnik in pogosto odhaja na seminarje v Kanado. No, potem pa nekega dne zapusti družino in se s seminarjev sploh več ne vrne. Tudi Cleo nima sreče s svojim fantom Ferminom, s katerim zanosi. Ko mu pove novico, stisne rep med noge in jo zapusti.

Zgodba torej ni nič posebnega, prikazuje sedemdeseta leta v Mehiki. Zame je sporočilo to, da je težko računati na moške, pa naj bo to v svetu revnih in brezpravnih ali pa v svetu bogatunov. To Cleina delodajalka tudi jasno pove:« Ženske vedno ostanemo same in se moramo boriti za svoje družine.«

Prvi plus filma je, da se izogne patetiki. Tudi trenutek, ko Cleo rodi mrtvo deklico, ki ji jo dajo za nekaj trenutkov v roke, preden jo v ozadju zavijejo v belo rjuho, je prikazan stvarno, brez srce parajoče glasbe, ki bi jo zagotovo bili deležni v kakšnem ameriškem filmu.

Lepota filma je v počasni kameri, v črno-beli scenografiji, v prečiščenosti slike brez kiča. Deluje kot kos črnega kruha in kozarec mleka, potem, ko smo se nažirali s hamburgerji in pomfrijem.

ZELO ZA!

Drugi film je nekoliko starejši, francoski, z naslovom Les Intouchables, kar so naši prevedli kot »Prijatelja«. Spet imamo zgodbo revni versus bogati. Reven je črnec Driss, ki živi v predmestju in seveda krade in kadi travo. Nesramno bogat je tetraplegik Philippe, ki se je poškodoval pri skoku z jadralnim padalom. Na izboru negovalcev izbere tega neposrednega in duhovitega črnca, ki nima pojma o negovanju invalidov. Film je poln duhovitih domislic na tetraplegike, kot npr. »Če hočeš bonbon, mi daj roko«, »Na telefon in jo pokliči«, »Če imaš dost življenja, se ustreli« … Med obema protagonistoma se splete iskreno prijateljstvo,  Driss je prava osvežitev v blazirani in hinavski buržoaziji. Duhovit je odlomek, ko godalni orkester igra znamenite klasične komade, Driss pa jih prepoznava, kot: tale komad je bil v reklami za kavo, tale napev poznam, ker ga vrtijo v telefonski centrali Zavoda za zaposlovanje ob besedah: počakajte trenutek, ste 10. v čakalni vrsti. Ali pa ko Philippe pred policaji zaigra epileptičen napad s slino na ustih, ko Driss iz užitka prekorači hitrostno omejitev in divja po ulicah Pariza...

Spet čustveno topel  in optimističen film. Sporočilo, da smo si samo ljudje lahko obliž na rane, ne glede na status in kasto, ali pa ra ravno zaradi križanja tega statusa, ki prinaša v življenje svežino iskrenosti in nepotvorjenosti.

TUDI ZELO ZA!

Filozofski dvoboj ali brc v temo. Sreča je ostala pred vrati.

Prejšnji teden sta se v Torontu v besednem dvoboju pomerila naš Slavoj in kanadski klinični psiholog B. Peterson. Napovedana téma je bila, ali je človek bolj srečen v marksizmu ali v kapitalizmu.

Spet bom v duhu žirantke Nike Ambrožič Urbas slikovno ponazorila srečanje: »To je kot da bi dobrodušni kritično misleči bernardinec v ritmu polke poskakoval okoli polikanega in anemičnega pudlja.«

Ne dvomim, da sta fanta strokovnjaka na svojem področju. Izmenjevala sta si obskurne besede, kot so »metanarrative, god's alienation from himself, opressors and opressed« … Kot nekdanja zaprisežena marksistka sem z veseljem prisluhnila Slavoju, ki pa se je z vsemi štirimi otepal oznake, da je marksist. Peterson se je že v uvodnem nagovoru opravičil, da je le na hitro prebral Marxov Kapital. Tako da sta peljala vsak po svojem tiru, se včasih ideološko srečala in poenotila, si dajala komplimente, pol pa spet naprej vsak po svoje. Največji izziv je bil Slavojevo vprašanje Petersonu, katere sedanje marksiste lahko našteje. Točnega odgovora ni dobil. Kje pa je ostala sreča? Peterson je navedel, da je sreča kot milost, da se pač zgodi in da ni odvisna od človekove volje. Prosim? Po mojem sedanjem prepričanju budistke, je človek sam kreator sreče, ker je to stanje posledica notranje naravnanosti.

Skratka po tem mega dogodku sem ugotovila, da je filozofija premetavanje besed in ideologij, oba imenitna filozofa sta se pa itak proglasila za pesimista, z edino razliko, da se ima prvi za levičarja, drugi pa za desničarja. Ergo, sreče ni niti v marksizmu niti v kapitalizmu. Jasno, srečo si moraš ustvariti sam, ne glede na politični sistem. AMEN!