Ženska z violončelom na hrbtu, pogreb in literarni večer

Torek, 4. februar 2020

Tale vožnja z avtobusom v službo niti ni tako slaba. Priložnost imam opazovati dogodke in ljudi okoli sebe. Tako na primer opazim glasbenico s kovčkom za violončelo na hrbtu. Seveda takoj sledi nekaj zanimivih fotk na to temo, ker je ta instrument poleg tega, da je noro čaroben tudi fotografsko zelo slikovit.

Na busu vedno iste face. Ženska s klobukom zavzeto gleda v telefon. Gospod s sivimi lasmi in očali na glavi tudi zavzeto gleda telefon. Mladina, ki vstopa, glej ga zlomka, tudi zavzeto gleda v telefon. Nihče nikogar ne gleda več v oči, samo drajsajo s prsti po ekranu, kot da je najpomembnejša stvar na svetu.

Kako bi bilo na včerajšnjem pogrebu na podeželju, če bi vsi drajsali po telefonu. Tako pa smo si zrli v oči, se rokovali in pogovarjali, duhovnik je izrekel nekaj tolažečih besed ne samo za pokojno teto Mici – ki je bila ful faca, polna dobre volje in pozitivizma – ampak tudi za nas žive. Da naj se zavedamo svojih darov, da naj cenimo podarjeno življenje (dokler nas Gospod ne pokliče k sebi).

Zvečer pa na delavnico poezije v center Tomaž Šalamun. Vsakoletna srečanja s pisateljico Gabrielo Babnik. Še vedno je podobna Nicole Kidman in prijazno spodbujajoča glede naših pisnih prispevkov. Letos vidim, da je za spomin iz Afrike, o kateri piše v enem od svojih romanov, pripeljala tudi konkretno materializacijo v obliki dveh luštnih čokoladnih otrok z rastaman frizuro. O očetu pa zgodba molči. Nika Solce (hči mojega nekdanjega fanta, ki je imela 3 leta, ko sem jo spoznala in mi je rekla, da sem tista gospa »z nosom«) nam polepša večer z uglasbitvijo pred kratkim odkritih pesmi Alme Karlin. Poje z zaprtimi očmi in njen lepi glas nas odnaša v višave poezije, ki je zame govorica božjega.

Utrudil sem se podobe svojega plemena

in se izselil.

Iz dolgih žebljev

si varim ude novega telesa.

Iz starih cunj bo drobovje.

Nagniti plašč mrhovine

bo plašč moje samote.

Oko si izderem iz globine močvirja.

Iz prežrtih plošč gnusa

si bom postavil kolibo.

Moj svet bo svet ostrih robov.

Krut in večen.

Tomaž Šalamun

 

Ste lačni ali siti ljubzeni ali kako nas otroštvo zanamuje za poznejše odnose?

Na nekem dušeslovnem pogovoru se je izpostavilo vprašanje, kako srečno ali nesrečno otroštvo vpliva na fizično in psihično zdravje in stabilnost odrasle osebe.

Prvi primer je otrok, ki ga starši zapostavljajo, mu dušijo samozavest, ga silijo, da igra vlogo pridnega in ubogljvega otroka. Drugi pa je primer srečnega otroštva, v katerem se otrok čuti varnega in potrjenega.

Oseba iz prvega primera pove, da so ji bile te boleče izkušnje izziv za delo na sebi in prevrednotenje vzorca iz otroštva. Ko je ozavestila svojo travmo, ji je naproti prišel reiki in še mnoge druge ezoterične prakse. Danes deluje uravnovešeno in mirno.

Oseba iz drugega primera pa je povedala ravno obratno zgodbo. Da je srečno, brezkonfliktno otroštvo ni pripravilo za izzive in razočaranja v življenju. Ker se ni zavedala, da so konflikti sestavni del življenja, je mislila, da je kaj narobe z njo in je šele zdaj, po toliko letih življenja z možem in otroki spoznala, da se je v življenju treba spopadati s težavami in da s tem rastemo.

Znano je, kako pomembno je naše otroštvo do 4. leta starosti. Otrok je kot pivnik in vsrkava odnose okoli sebe. Pod našo streho se od otroštva nabira ogromno čustev, dogodkov, spominov. Mnogo jih potlačimo, ker so boleči. A čeprav jih zaklenemo v deželo nezavednega, nas podzavest spremlja skozi življenje in vpliva na vsa področja našega življenja. Znati moramo ozavestiti 'kode', miselne koncepte in prepričanja, ki jih nosi globoko v sebi, da bi lahko razrešili pretekle izkušnje in se odvezali od njih. Samo tako lahko postanemo zrele in uravnovešene osebe, ki v svojem partnerju ne gledajo terapevta.

Noben partner ne more biti naš terapevt, ki nas bo ozdravil naših preteklih travm. Če na primer v otroštvu nismo bili dovolj ljubljeni, skušamo ta glad skompenzirati v partnerskem odnosu, kar lahko nevarno zamaja ladljico ljubezni (I've been there, I've done that). Odličen način odpravljanja travm iz otroštva je meditacija za celjenje notranjega otroka. Na jogi smo jo večkrat prakticirali in verjemite mi, da nas je veliko jokalo, ker iz podzavesti privrejo mnoga žalostna čustva. 

 

Notranja moč in optimizem sta neskončna vira zdravja in dobrega počutj. Treba je veliko žeht (Belo se pere na devetdeset), preden spravimo iz sebe vso to žalost, jezo in negativo ter odrastemo v uravnovešeno, stabilno in zdravo osebo. Najprej samo zase in potem za partnerja, otroke in širšo družino ter za vse druge ljudi …

Ampak se splača!!

O motivacijskih govorcih

Motivacijski govorci, hm hm. Sem kar malo skeptična, ko vidim človeka na odru, ki pali množico, ta pa mu navdušeno ploska. V mislih imam znamenitega govorca Smiljana Morija ali pa susbtilnejše govorke, kot so Ana Bučevič in Iza Login. Osebno mi je bila še najbolj všeč duhoviti nastop Sanele Banović in njena zamisel, da deli objeme.

Vsi govorci in govorke (o, smo že pri spolno občutljivi rabi jezika) širijo svoje znanje in izkušnje in (ponavadi ljudem brez lastne motivacije) vlivajo vero, da so lahko uspešni, samo če….npr. verjamejo v uspeh, brezpogojno zaupajo v manifestacijo, vizualizacijo želenega. Gre za to, da je govorec navdušujoč, in da potem, dokler je tvarina še topla, proda kakšen svoj izdelek.

Zdi se, da besede niso edini medij podajanja sporočila, ker obstaja tudi človek, Hrvat, ime mu je Braco, ki zdravi oz. motivira samo s pogledom, ki je poln harmonije in ljubezni. Za tako sprejemanje je pa res treba biti odprt za sprejemanje energije. Citiram odlomek Gregorja Kocjančiča,  iz Mladine, ki je bila na Bracovi  seansi v Monsu, ki se je je udeležilo 2000! ljudi:

 »Bracov poslovni model je briljanten. Kako bi mu lahko očitali, da laže, če sploh ne govori. Poleg tega organizatorje dogodkov strmenja v Bracove oči zavaruje nekakšno odkrito odklanjanje odgovornosti; če veruješ v Bracove supermoči, te bo ozdravil, če si skeptičen, morda ne boš začutil ničesar. Če tokrat nisi začutil ničesar in ti Bracov pogled ni spremenil življenja, pa poskusi naslednjič: Braco se v hotel Mons vrne že 14. januarja, vstopnina pa je zelo nizka, samo pet evrov.«

Ok, poznamo teorijo zakona privlačnosti po knjigi Secret:  oblikuješ željo, verjameš, da se bo izpolnila in vesolje ti jo izpolni, če ti je namenjeno in kakor ti je namenjeno.

Ali pa jaz pri svoji predstavitvi izkušnje o raku motiviram in navdušujem ljudi s svojim optimizmom?

Doslej sem nekako imela občutek, da po knjižnicah, medgeneracijskih centrih, skupinah za samopomoč samo pripovedujem svojo zgodbo, ne da bi želela pustiti bolj odločilen pečat na obiskovalcih. Letos pa sem se po nekajmesečni pavzi predstavitve svoje zgodbe učencem Srednje zdravstvene šole zavedla, da jih želim motivirati, da mi ni vseeno, če  ravnodušno strmijo vame in ne sodelujejo z vprašanji … Vidiš Darja, tudi ti boš morala oblikovati željo vesolju, če želiš spremembo. Ali pa bi mogoče šla k Bracotu, ki v sedemminutnem skeniranju s pogledom obdela celotno dvorano 2000 ljudi?? 

Moji dragi bralci in bralke, Braco vas že gleda s slike. A že kaj čutite mir in harmonijo?