sreda, 8. julij 2020

Kako se krpamo in celimo

Najprej je treba sploh priznati, da smo ranjeni. Ljudje namreč radi pometemo čustva pod preprogo, da se nam ne bi bilo treba ukvarjati z njimi.
Ker nočemo, da bi bolelo.
Ali pa ker se nočemo celiti, ker kar malo uživamo v bolečini.

Kakor koli, razlogi za ranjenost so lahko različni : od prekinitve partnerstva, do smrti ljubljene osebe, prodaje podjetja, ki smo mu bili zvesti, ranjenega samoljubja, neuspeha, kritike, dvoma, informacije o hudi bolezni in še in še.

Osebno se hitro navežem tako na kraje kot na dogodke in ljudi in imam zato veliko dela s celjenjem. Najprej naredim posnetek stanja in se zavem svoje ranjenosti. Ker sem ugotovila, da je pisanje terapevtsko, napišem kakšno pismo, v katerem razložim, zakaj me je to in to prizadelo. Včasih me odgovor potolaži, velikokrat ne. Pomaga tudi pogovor. Če tudi tukaj ne gre, si priznam, da bo treba v »bolnišnico«.

Zdravljenje je proces in dovolim si žalovati, kolikor je potrebno. S čiščenjem prek joka, iskanjem razlogov, rezanjem čustvenih vezi in nazadnje  …odpuščanjem. Tako sem se krpala tudi, ko sem izvedela za diagnozo raka. Preigrala sem čustveno paleto od dvoma, jeze, žalosti do sprejetja in nazadnje odpuščanja. Tistega pravega odpuščanja, ki pride iz srca.

Zelo pomagajo prijatelji, ki znajo poslušati. In narava, ki nikoli ne sodi in ji lahko priznaš tudi najbolj pritlehna čustva, ki te prevevajo. Saj včasih smo taki, odzivamo se nagonsko in egoistično in si kar težko priznamo, da je tudi to del nas. Zaradi higieničnosti do sebe si moramo priznati tudi to, drugače ne moremo napredovati.
Narava je moja velika spovednica.
Pa seveda univerzum kot najvišja entiteta, h kateri stremim, z etičnimi postulati in začrtano potjo dviganja zavesti.

V enem od prejšnjih blogov sem pisala o knjigi z naslovom Zakrpajmo žive. Že naslov sam pove, da kar ni dobro, je vredno, da propade. Zato je treba pokopati postane in mrtve odnose, odžalovati, se pokrpati in odbrzeti naprej.

Ker je življenje preveč lepo, da ga ne bi uživali nezaceljeni!


četrtek, 25. junij 2020

Bodi svetilka ob cesti

Svetilka ob cesti

Kaj bi bil človek, če ti je težko
biti človek? Postani obcestna
svetilka, ki tiha razseva
svoj sij na človeka.
Naj bo, kakor je, ker, kakor je,
vedno je on s človeškim obrazom.
Bodi mu dober, temu človeku,
in nepristranski kakor svetilka,
ki tiho obseva pijančev obraz
in vagabundov in študentov
na cesti samotni.

Bodi svetilka, če ni ti
mogoče biti človek;
ker težko je biti človek.
Človek ima samo dve roki,
pomagati pa bi moral tisočerim.
Bodi zato obcestna svetilka,
ki sveti tisoč veselim v obraz,
ki sveti samotnemu, blodečemu.
Bodi svetilka z eno lučjo,
človek v magičnem kvadratu,
z zeleno roko znamenja dajoč.
Bodi svetilka, svetilka,
svetilka

Srečko Kosovel

Srečko Kosovel, ta fenomen slovenskega pesništva, ki je kot komet razsvetlil naše nebo in po 22 letih ugasnil. Že leta 1925 je pozival k revolucionarni preobrazbi sveta in opozarjal na družbene krivice. Po Wikipediji je v okviru ekspresionizma razvil  religiozno tematiko z osrednjo idejo o osebni in kolektivni apokalipsi, ki v sebi nosi očiščenje krivde in stvarjenje novega etosa.

Zakaj sem to pesem zapisala ravno na dan državnosti? Ker v Sloveniji vidimo vse manj človečnosti, razplamtel se je ogenj primitivizma, hujskaštva, razdvajanja. Vse več je gneva, zamer, teme.

Kdo bo svetilka, ki bo tiho razsevala svoj sijaj na sočloveka in spodbujala dobro v njem?

Na »domovinski« proslavi na Igu beremo svoje pesmi o domovini. Eni protestirajo na kolesih, drugi na Twitterju, mi, člani Govekarjeve skupine, pa recitiramo svoje pesmi. Eni bolj radikalno govorijo o materi domovini, katere sinovi in hčere smo,  jaz domovino častim bolj intimno in tihotno.  Take so pač moje izpovedi, vedno malo prikrite in enigmatične …

POVABILO NA PLES

Bosa pojdiva dragi
čez zelene planjave
mimo belih brez
in smaragdnih voda
med zelene praproti
in dehteče zvezde.

Počijva na knežjem kamnu
in se nato na hrbtih žlahtnih lipicancev
poženiva v divji dir.

V kajžarskih kočah
nama že pečejo svež kruh
in pridne roke
bodo kmalu pospravile pšenico v kašče.

Prisluhniva,
kako vesolje tiho odzvanja
da je tam, kjer si doma, najlepše.



nedelja, 21. junij 2020

Mi smo gospodar prstanov


Na ta znameniti film me je spomnila Shana iz Mychi-a, ko je napovedovala današnji sončev mrk. Ob tem pojavu pride prihodnjost v sedanjost, pomembno je, da si naredimo načrt za prihodnost. To je sveti čas za transformacijo. Vprašajmo se, ali smo zadovoljni z življenjem, kakršnega živimo. Če ne, kaj moramo spremeniti. Kaj nas bo hranilo v prihodnosti? Pomembna je torej NAMERA. Posadimo semena. Ponastavimo kompase in pičimo naprej.

Stvar seveda ni tako lahka, kot se sliši takole  z ekrana, ko ti predava lepa in zgovorna Shana. Saj se spomnite, kako težka je pot v filmu Gospodar prstanov. Mali Frodo se mora bojevati z raznimi strahovi in odvisnostmi, napadajo ga strašna bitja, na koncu se le stežka loči od prstana, ko ga vrže v vulkan na Gori Pogube.

Tako je tudi z nami, polni smo šibkosti in odvisnosti, prepuščamo se čutnim nasladam, egu, da nas zapeljuje … In to nas vse bolj oddaljuje od našega poslanstva tukaj ...od naše duše. Pojdimo  v svojo tiho kamrico, v meditacijo in se srečajmo s svojo čisto, brezmadežno dušo. Prisluhnimo ji, kaj nam govori. Nadenimo si prstan ljubezni, vere in predaje in bodimo njegov gospodar!

Jutri grem domov

Te besede lahko spregovorimo v različnih situacijah.

V času koronavirusa smo v tujini in nam dobri Andrej Šter organizira vračanje v domovino).
Mati rodi otroka v porodnišnici in se potem vrne domov.
Otrok živi v internatu in se ob koncu tedna vrača domov.
Ameriški vojaki iz Vietnama ali Iraka se v krstah vračajo domov.
Uslužbenci se po končani službi vračajo domov.

Te besede pa imajo zadnji mesec zame še posebej boleč pomen. Mama, ki že od avgusta leži nepokretna na Bokalcah, jih izreče meni in sestri na vsakem obisku. Rečem, da ji bom naslednjič prinesla krofe in odgovori tako, zelo prepričljivo: »Ampak jaz grem jutr domov!« Kaj lahko sploh na to odgovorim? Prvič sem se še nekaj izmotavala in jo spraševala, kdo ji je to rekel. Zdaj samo še skrušeno prikimam, kot da razumem. Jasno mi je, da si želi ven iz te hiše starčkov, ven iz te rutine in dolgčasa,  iz tega utrujenega fizičnega telesa, ki jih služi le še za ležanje,…. v svoj pravi DOM, kot ga imenujeva z Ivanko. Tam, kjer je svetlo in lepo, kjer nič več ne boli…