Vrata odpiram le še tistim, ki prinašajo mi sveža jajca in odnašajo smeti

Res mi ljudje na deželi prinašajo sveža jajca, smetarji mi pa odnašajo smeti (ravnokar so se mimi propeljali smetarji, kakšna sinhroniciteta!).

V prenesenem pomenu odpiram vrata samo še tistim, ki so mi blizu, ki so iz mojega kroga in si jih sama izberem. Ker v nasprotnem tratim energijo za nič, to pa potrebujem za tiste …. moje. Pa ne gre za elitizem, ampak za bližino somišljenikov, sester in redkih bratov. Z njimi se počutim doma, razumemo se brez besed, preko srca.

Naravovarstveniki mi napadajo rock in prvomajske igre

Jesus Christ sem razkurjena. Najprej so Magnificu prepovedali koncert v Tivoliju na prostem zaradi nekega hrošča in ene rožce, zdaj so prepovedali še pohod na Rožnik in koncert na jasi, spet zaradi zaščite ne vem katere biološke vrste. A za 1. maj je pa lahko okol lomastila delavska srenja, …da ni mogoče imel prste vmes spet Jankovič, ki je kasiral od vsake stojnice, pir za “delavce” je bil po 3,5 €, porcija čevapov 9 €?! Na splošno je naravovarstvena scena pridobila primat, za pridobiovanje energije ne dovolijo veternic ali vodne energije. Najbolje da si doma nabavimo kolesa in pridobivamo elektriko na dinamo.

Modri kaftan ali stopnje ljubezni

Navdušuje me ženski režiserski princip. Njihova filmska govorica je počasna, nežna, globoka. Na primer v enem mojih najboljših filmov Klavir ,Jane Campion, ali pa v lanskoletnem filmu Celine Song Pretekla življenja. Današnji zapis velja francoski frežiserki Maryam Touzani in filmu Modri kaftan. Gre za ljubezenski trikotnilk med tradicionalnim maroškim krojačem, njegovo ljubečo ženo ter čednim mladim vajencem. Skozi ves film se vije podoba tkanja modrega kaftana z zlato nitjo. Kdo bo nosil ta kaftan?

Gre za podobo rok, s katerimi umetelno tkemo (življenje), se ljubeče dotikamo, senzualno lupimo mandarino za umirajočega. Ker žena bo na koncu umrla za rakom na dojki. Neverjeten je prizor, ko se mož prvič dotakne njene brazgotine po odstranjeni dojki. Intimna kamera je počasna, zaustavlja se na obrazih igralcev. Žena ve, da ima mož homoseksualna razmerja in da se bo zbližal tudi z lepim mladim vajencem. A ga ne obsoja, pred smrtjo ga razbremeni krivde homoseksualnosti z besedami: “Zame si najbolj čist človek. Ne boj se ljubiti.” V nasprotju z vsemi načeli muslimanskih pogrebnih ritualov ženo sleče iz belih ovojev blaga in jo obleče v modri kaftan z zlatimi nitmi, čeprav je bil namenjen drugi stranki. On in vajenec si jo oprtata na pogrebna nosila in sama odneseta proti grobu. V daljavi slišimo šumenje morja in krike galebov. Tam naj počiva, očiščena vseh grehov, kakor očistimo belo blago umazanije.

Tudi od Mance smo se poslovili v belem, prepričana sem, da je tudi njena duša bila oblečena v z zlatom izvezeno tančico in da so okoli letali najlepši metulji ljubezni.

 

Tango z rakom, vojna in notranji pir

Z rakom spet zapleševa tango okrog rentgenskega aparata. En korak naprej, roka gor, mehka, nič pomagat, a boli?, mirna bit, korak vstran, z roko objemite ploščo, super, gremo … In potem žarek diagnoze, ki ti prinese dobro al pa slabo novico. Men vsako leto že 16 let dobre novice, da ni sledu ponovitve.

Drgač pa rak kar kosi med nami, me je prizadela novica, da je umrla Jožica Mestnik, predana vodja skupine za samopomoč LJ. Še pred 2 leti sva oblikovali topel večer z zmagovalci nad tem messengerjem teme in zla. Kdor ga premaga, je trenutni zmagovalec, zazdravljenec, kdor ne, stopi na težko pot zdravljenja in tudi pogube. Je pa ta bolezen veliki izenačevalec, udari po otrocih in starih, bogatih in revnih, ne izogiba se niti kraljeve družine. Me zanima, če ima kraljevski rak kakšno drgačno obliko kot rak nas plebejcev. Je morda modre barve al ima kronco na glavi?

 Denar sicer lahko pripomore, ne more pa delat čudežev, če se celični veseljaki že raztrosijo po celem telesu. Na koncu pomaga samo še paliativa, sam kaj ko pri nas še ni tako dobro razvita. Zato bomo na referendum glasovali za pomoč pri prostovoljnem končanju življenja, če so bolečine nevzdržne in terminalne. Ker imaš pravico do dostojne smrti. A se res lahko iz ljubezno do življenja še premisliš, kot modrujejo nasprotniki tega, in si podaljšaš trpljenje v izogib zlorabam in da bo zadoščeno poslanstvu medicine, ki je zdraviti. Pa ja ne za vsako ceno?

Vojne vihre vihrajo še bolj. Ga ni, ki bi zaustavil morijo. Gre za velike denarje vojaške industrije. Morilci se smejijo v brk tendencam OZN, Evrope, humanitarni pomoči, World Central Kitchen …. Mi pa stojimo in gledamo! In smo sokrivi! Pa ne vsi. Igralka Draga Potočnjak se je odločila protesno štrajkati z gladovno stavko v Mladinskem gledališču. Saj to ne bo vplival na morijo na Bližnjem vzhodu, je pa indivudualno naredila veliko stvar zase in za nas, ki jo spremljamo. Pa naženimo še zdravnike, ki štrajkajo že dobre 3 mesece, da s tveganjem za svoje zdravje takole dokažejo svoj prav. Saj so zdravniki, se bodo že med seboj pozdravili, a ne?

Na knjižni polici

je končno pristal Miha Šalehar s sociološko šudijo o “mokri” kulturi našega naroda in svoji izkušnji “boja na požiralniku”. Kako iskreno izpove svoje opijanje in zdravljenje. Brez zunanjih gurujev in coachev, sam, s svojim višjim ali treznejšim jazom Miha pripravi malega Miho, da najprej ozavesti svoje popivanje, se preizpraša zakaj in ali ni bilo dovolj, in se potem odpravi na osovražen boj “absinenta” s prijatelji- pripadniki piva in šnopca. Tukaj ostaja več in manj sam, najti mora svojo novo identiteto, noče pa nikomur posiljevati svojega mišljenja. Iskreno, duhovito, brez olepšav! Na jogo sem hodila z njegovo zadnjo partnerko, ki je tudi ilustrirala njegovo knjigo. Neja, vesela sem zate in za vajino hčerko, da je Miha našel moč v sebi, da premaga to zlo, ki je alkoholizem. In ala ti vera, da si mu stala ob strani, ko je še pil in se egoistično izdvajal iz vašega družinskega življenja. Verjela si vanj in potrpežljivo čakala, da sam pride do spoznanja, da je dovolj. Ni še rekel zadnje besede glede krigle rujnozlatega, a verjamem, da bo ta vse manjkrat v njegovih rokah.