Hvala za mir, vodo in aktiviste

Vse najboljše za 34. rojstni dan, Slovenija.

Hvala za vodo, s katero vsako jutro zalivam svoje rože in zelenjavo. Hvala za vodo, ki si jo natočim v kozarec in spijem. Hvala za vodo, s katero si zjutraj umijem obraz, da z njega sperem sparino noči.

 

Hvala za mir, ki je vse redkejša vrednota na tem svetu. Gledamo grozote v Ukrajini, Gazi, Iranu, Izraelu in še na toliko žariščih po svetu. Domovi porušeni, ljudje lačni, žejni, razseljeni, obupani, ker so izgubili najdražje … So samo kolateralna škoda na odru velikih, ki se borijo za premoč. In zdaj bomo tudi mi morali na silo kupovati vojno tehniko, čeprav nimamo niti vojakov, ki bi nosili vse kupljene puške. In že sedaj so magacini polni že kupljenega orožja. Jao, mati moja, kam tone naša civilizacija. Poteptana je človečnost, kot ovce sledimo nebulozam o obveznosti oboroževanja Evrope, Trump se pa reži, ko posluša absurdno govoričenje in prepričevanje Natovcev, kako se Evropa ne sme več šlepati na Ameriko.

Hvala za slovenske aktiviste, ki še verjamejo, da se da kaj spremeniti, vliti razuma v to brezsmiselno drvenje navzdol in kimanje svetovnim organizacijam, ki hočejo demontirati suverenost posameznega naroda.

Hvala za nagrado kresnik, ki vsako leto nam, bralnemu plemenu, prinese seznam zanimivih literarnih del slovenskih avtorjev. Iz širšega seznama sem prebrala roman Tanje Mastnak Sibirija. Zanimiv “antiturističen” roman o iskanju sibirskih šamanov, ki razgali različne značaje potujočih. Marcel bi rekel, ocean: ZA.

Drugi roman je avtorice Katarine Gomboc Čeh Nihče nikogar ne pozna, pravijo kritiki, da je slovenska Sally Rooney. Skozi zgodbo ženskega pevskega zbora, v katerem poje glavna junakinja, se srečamo s temami slovenske ideološke razklanosti na leve in desne in z begunskim vprašanjem ter vedno zapletenimi odnosi med žensko in moškim. Zgodba lepo teče, vendar se mi zdi preveč linearna. No, ko tole pišem, je nagrajenka že znana, to je Ana Schnabl z romanom September. Ga bom z veseljem prebrala!

Pa še ena zanimiva misel o kritikih, ki se morajo prebiti skozi gore različnih branj, da ločijo seme od plevela: “Kritiki so kot evnuhi v haremu – oni vejo, kako se tisto počne, oni vsak dan vidijo, da se tisto res počne – ampak oni tistega ne morejo početi.”

Dragi Slovenci, ne bodimo evnuhi!

 

Če gaga kot raca, če hodi kot raca, potem je verjetno raca

Ali za moje angliste:If it looks like a duck, swims like a duck, and quacks like a duck, then it probably is a duck.

Za tiste, ki spremljate dnevno politiko, veste, da gre za polemiko, ki se je razplamtela ob Pahorjevi izjavi v nedeljskem intervjuju, da lahko zločine v Gazi kot genocide okarakterizira le mednarodno sodišče. Slovenska predsednica je pred Evropskim parlamentom namreč odkrito izjavila, da gre za genocid nad Palestinci in mi molčimo. Vesoljna Slovenija se je po stari navadi ločila na dvoje, eni, da ima jajca in da ima prav, da to izjavi, drugi, da če je res tako, zakaj naša zunanja politika stoji ob strani in se ne pridruži tožbi Južne Afrike na Meddržavnem sodišču proti Izraelu. Fuj. To me spominja na sholastične metode, kjer se razpravljavci ukvarjajo z logiko in ostalimi modrovanji in mišljenji ne pa z realnimi stvarmi. Namesto da bi konju prešteli zobe, ga raje opazujejo, kot da bi mu pogledali v gobec!! Madona, a ni vseeno, kako imenujemo to morijo, ljudje so talci obeh vlad, umrlo je ze 53.000 Palestincev, 120.000 je ranjenih, humanitarna pomoč je blokirana … Mi pa po govornicah in v foteljih razpravljamo, kako naj ta pojav imenujemo!?

Pesnjenje v nebo

Na drugi strani sveta, v naši lepi mirni deželici se pa lahko ukvarjamo s kulturo. Kulturo, kot nadgradnjo naše biti, kot temeljem nacionalne identitete. Sedem »veličastnih« pesnikov, med katerimi sem tudi jaz, bere pesmi pred petimi obiskujočimi. Prav ste slišali, pred petimi obiskovalci. Pa da ne bo pomote, da dogodek ni bil komuniciran. Panoji, plakati v knjižnici, maili, ustna vabila … Pesmi smo recitirali v plavo nebo, pticam na nebu, zelenim drevesom, vodnjaku, ki je v bližini veselo žuborel, zvoniku, ki se je oglasil v cerkvi …

 Mimoidoči malo pogledajo v našo smer in odidejo dalje, očka z dvema hčerkicama se celo malo ustavi in ujame naključne besed: prišla si kot angel, Bog je, povej pa četudi je laž, prikovane zvezde, biserne solze, danes je en tak srečen dan.

Imam uvod s pretakanjem besed (vode) med dvema srebrnima posodama in govorim:

BESEDE PRETAKAM MED TABO IN MANO,

MED NEBOM IN ZEMLJO,

MED PTICO IN NJENO SENCO.

KO BO ZMANJKALO BESED

BO NASTALA TIŠINA.

TIŠINA, KI BOLI,

TIŠINA, KI KRIČI

ZATO PESNIKI NIZAMO BESEDE V MOZAIK

DA PREGLASIMO TIŠINO.

Ko in če bo nastala tišina in če ne bo več nikogar, ki bi poslušal pesmi, bodo srca pesnikov sprhnela v prah in ljudje se bodo spremenili v robote.

Ob tem pa gledam polne stadione nogometnih navdušencev. Vidiš Darja, to je kultura za množice.

Rockerji se ne damo

Rock rules. Ozzy Osborne bo imel v Angliji zadnji koncer s svojo originalno skupino. Karte so pošle v 15 minutah?? Tud to je kultura za množice. Kolk uživam, kadar grem na kakšen rock koncert in vidim šestdesetletne dolgolasce, ki prilezejo iz svojih lukenj. Ker rock je globalni sociološki fenomen, je naša mladost.

Moje rockersko srce se že veseli skorajšnjega koncerta Pink Floydov v Križankah. Da preko časa in denarja pogledamo na Bright Side of the Moon.

 

Svetloba in tema ter Smeh in solze

Na svetu vse deluje po načelu dihotomije, tj. ločitve med seboj nasprotna dela. Je svetloba in tema, je vdih in izdih, je smeh in so solze … Najlepši dokaz za to je bil pogreb papeža Frančiška. Na eni strani duhovna veličina papeža po svoji skromnosti, zavzemanju za mir in žensko enakopravnost. Na drugi strani v črnino odeta hinavska druščina globalnih voditeljev. Svetlobo duha je prepoznalo 250.000 ljudi, ki so se poslovili od papeža, pogreba se je udeležilo kar 400.000. Črnino smo lahko opazovali, ko je skupina visokih državnikov ob mimohodu s krsto s posmrtnimi ostanki namesto da bi sklonili glave od ponižnosti in spoštovanja ven vzela svoje mobilnike in snemala dogajanje. Ker čer ne snemaš, te ni!! Pa naša Tinica in Golobček, ki ju je kamera ujela pri smejanju. Zanjo je pomembno,  v kakšno kreacijo se bo oblekla, da bo lepa in vpadljiva ter da bo lahko napisala kakšen sočen post, on je pa itak samo kužek, ki ji laja pri nogah. 

 

Kakšne neverjetne sledi puščajo velikani za sabo, ker delajo v dobro sočloveka, kot npr. papež Janez Pavel II, papež Frančišek, Anita Ogulin, Slovenka leta Jolanda Grom Ravnikar in še toliko drugih humanitarcev in prostovoljcev. Ogledam si včerajšnji intervju na TV1 in me prevzame njena vnema za pomoč mladim junakom iz 3. nadstropja pediatrične klinike in drugim trpečim na Onkološki kliniki, njena skromnost, preprostost in dobrota.

Pediatrično kliniko je na žalost preizkusil tudi naš mali sinji galeb zaradi prehlada in suma na napačno speljano koronarno žilo. Vse se je dobro izteklo, najprej smo jokali, zdaj se že smejemo. Seveda pa skrb in utrujenost ter pozaba ne pridejo takoj.

Če govorimo o delitvi, obstaja še ena, tj. na normalne in “nore”, na prilagojene in “neprilagojene”.

Kdo daje nalepko duševnega bolnika? Karte so razdeljene, kdo odloča. Seveda stroka, institucije. Duševno bolne zapiramo v klinike, daleč od oči “normalnih”. V Parizu na Seini je zasidrana ladja Adamant, ki je pribežališče za odrasle z duševnimi motnjami. V rahločutnem dokumentarcu vstopimo v njihove zgodbe, opazujemo koliko bogastva nosijo v sebi, ko rišejo, igrajo in pesnijo poezijo. Film naj bi podiral meje med “nami” in “njimi”, a oni vseeno ostajajo tam, na reki, ločeni od drugih Parižanov.