V letu, ko smo belo prali na devetdeset

Iz srca čestitam Bronji Žakelj, ki je iz svoje tragične zgodbe preživetja po težkih preizkušnjah doživela tako slišanost in prepoznavnost. Sporočilo te zgodbe je, da se da premagati vse, le če imaš voljo in moč, podporo in ljubezen. Gre za katarzo skozi sočutje. Še moj sin, ki ima raje akcijske filme kot drame, je iz kina prišel precej pretresen. A je premalo, da potočiš solzo nad Bronjinim trpljenjem. Treba je iti še korak dlje. Zamisliti se o svojem premagovanju ovir, o notranji moči, ki jo imamo ljudje, in nenazadnje tudi o aktiviranju sočutja do trpečih. Kajti vsi smo Eno, vsi smo lahko Bronja Žakelj.

Tudi sama sem šla skozi preizkušnjo raka. Prvega novembra leta 2008 sem tudi sama mislila, da bolezni ne bom preživela. Sprašujem se, kaj bi takrat dvaindvajsetletni hčerki in devetletnemu sinu rekla za popotnico v življenju, če bi se poslovila. “Da je življenje dar. Da je vseeno, kolikokrat padeš, samo da se vsakič znova spet pobereš. Da smo vsi na tem vrtiljaku življenja in da je smrt samo prehod v drugo stanje, v katerem smo enkrat vsi spet združeni …”

 

Dobro jutro, otrok

Velikokrat se z avtobusom vozim v Ljubljano in uživam v sociološki študiji prihajajočih. Opazujem mladež, kako vsak od njih bulji v telefon in skrola po ekranu. S pogledom navzdol, tako da se ga ja nič ne tiče, čepred njim stoji mamica z otrokom ali starejša oseba. Ti japiji se bodo znali pozneje s komolci prebijati v službah in na splošno skozi življenje, saj je pomemben le njihov ego.

Včeraj pa na avtobusu doživim presenečenje. Namesto velikokrat nerazpoloženega voznika je danes striček južnega porekla. Takoj začutim dobro vibracijo in ga pozdravim, kar običajno ne delam. Sam smeh ga je in dobra volja. Ko zjutraj prihajajo na bus osnovnošolci, vsakega pozdravi z “Dobro jutro, otrok.” A ni to najlepši pozdrav, ki si ga lahko zamisliš. Med pesmimi z radia si stric prepeva in požvižgava. Spomnim se filma, ko to tamo pjeva, hihi.

Kako lep začetek dneva, ko naš avtobus veselja reže kilometre skozi zasanjano jesensko pokrajino Barja.

Dobro jutro, nov dan, dobro jutro, ljudje!

Generacijo moja

Tale december je primeren čas, da naredimo nekakšno bilanco preteklega leta. Moj dosežek in osebna sreča je, da sva z mojo sodarivayko na jogi kazali pot dviganja zavesti in osebnega razvoja skozi srčno čakro in vseobsegajočo ljubezen. Največje plačilo je, da zvesto prihajajo in da sva v tem letu pridobili še tri nove obiskovalke.

Potem se mi je zgodil še en vnuček. Njegove črne očke mi prinašajo sporočilo o svetu tam čez in vzpostavljanju popkovine, ki nas vse povezuje.

Če sem še malo bolj prozaična, sem pa v tem letu pridelala malo povišano sladkorno in holesterol, tako da jupi, farmacevtska industrija bo imela profit tudi od moje trebušne slinavke in jeter.

Spašujem se, kaj pa dela moja upokojena generacija in moji bližnji prijatelji. Vsi iščemo svojo identiteto, da ne bi ostali brezbarvni penzionisti, ki v bankio stojijo v vrsti in čakajo na penzijo. Ali štejejo dni, ko bodo imeli v štacunah 10% popust. Eni upokojeni prijatli so šli v aktivizem proti nadzoru moči elit, drugi v kritične zapise na Facebooku, tretji na aktivizem za krščansko demokracijo, nekateri so vzeli pot pod noge in križarijo po hribih in dolinah...

Kot je rekel že Martin Luther King jr. in sem uporabila kot predgovor k svoji knjigi Svitanja:

“Če ne moreš leteti, potem teci.

Če ne moreš teči, potem hodi.

Če ne moreš hoditi, potem se plazi.

Karkoli že počmeš, se moraš premikati naprej.”

Osebni kotiček vesolja in jesenska tuhtanja

 

Poznojesenski čas

Jagenčki umolknejo

Svetloba se umika temi

Gola drevesa se stegujejo v nebo, 

njihova listnata oblačila so preproga, ki nežno šumi pod nogami.

To je čas, da zlezemo pod toplo odejo. Da se pogrejemo s cimetnim čajem. Da se predamo sanjarjenju ali da prelistamo preteklo življenje in odnose. Ker odnosi so navsezadnje eden najpomembnejših doživetij za osebno rast in osmišljenost. Vprašamo se, ali smo prepoznali vse ključe, s katerimi je naša duša prišla v to življenje, da srečamo za nas pomembne ljudi in dogodke.

Je prav, da smo se z nekaterimi razšli in ali so ti, s katerimi smo ostali, res ta pravi. Vedno me je mikalo razmišljanje o kratkih ljubezenskih razmerjih glede na stalnejše življenske partnerje.

Annie Ernaux je to odlično opisala: “Z njo ga ne bodo najtrdneje povezali erotični podvigi na plažah, na vogalih pisalnih miz, v hotelskih sobah, najetih za uro ali dve, ampak bageta, ki jo prinaša za opoldanski obrok, perilo, pomešano v košari za pranje, televizijski dnevnik, ki ga gledata zvečer iznad krožnika špagetov po bolonjsko. S skupnimi zajtrki in zobnimi ščetkami v istem kozarcu, z videzom nedoločene sitosti, kakršnega zakonsko življenje daje moškim …”

Tu je še kolektivna podzavest, ki nas povezuje z našimi predniki, pa podzavestno in nezavedno v naši duši, kar izhaja iz naših prejšnjih življenj. Kar pisano perilo, ki se vrti v bobnu pralnega stroja našega življenja. 

 

Zato velja, da smo na avtopilotu in da lahko zavestno vplivamo le na nizek odstotek. Nič hudega, to je naš absolut, na katerega lahko vplivamo. Na primer s čuječnostjo, To, da smo čuječi, pomeni, da smo prisotni pri tem, kar je, v trenutku, z radovednostjo, sprejemanjem, odprtostjo in sočutjem do sebe. Naše življenje je skupek trenutkov in če v njem nismo prisotni, če skozi življenje hitimo in smo vedno zaposleni, kdo potem živi naše življenje? Preteklost je spomin, prihodnost je fantazija, vse, kar imamo, je ta trenutek.

Za konec teh jesenskih tuhtanj še tale misel neznanega avtorja:

“Nimate odgovornosti reševati svet ali najti rešitve za vse probleme – temveč poskrbeti za svoj osebni kotiček vesolja. Ko vsak človek to počne, se svet rešuje. ’

 

 

Ko ura brez kazalcev noče šteti ur in Čebelice, čebelice

je ura vseh ljubimcev, ura avantur,
saj ura brez kazalcev časa ne prizna,
je najbolj čudna ura kar jih svet pozna...

je pel že Nino Robič. Ravnokar se ubadamo z nastavitvijo časa na analognih urah (digitalne imajo na srečo že vneseno pomikanje ure naprej in nazaj). Že Zvezdica Zaspanka je imela težave s časom, ko je zamujala na šiht. 

Marsikdo ima težave z obračanjem kazalcev naprej in nazaj. Upokojenci morajo obiskovati urarje, da jim nastavijo pravilen čas. Pokvari se mehanizem, ko preveč nasilno izvlečemo tisti gumbek za nastavitev. Tudi nekateri vozniki obiščejo serviserja, ker ne obvladajo nastavitve v avtomobilu. Sprašujemo se, a bo zdej svetleje zjutraj al popoldan, po kateri uri naj grem spat, a bomo spali eno uro več ali manj.

Pa se vprašam, kaj sploh je čas. Vem, da smo si ga izmislili ljudje kot linearni pojem za prikaz, da si eni dogodki sledijo drugemu. Trajanje različno občutimo. Ko smo pri zdravniku se vleče, kdaj bomo na vrsti, ko smo z ljubljeno osebo, čas prehitro mineva, učitelj joge je rekel, da čas v jogi hitro teče in nam je namesto 3 minut počitka, privoščil le nekaj sekund … Svoja občutja umeščamo v čas. Zame najpomembnejši čas je čas potovanj, čas zaljubljenosti, čas osebnostne rasti, čas so-delovanja, so-utripanja s so-potniki v tem času in prostoru. Kaj pa pravijo veliki možje in ženske o času?

 Jung na primer govori o sočasnosti dogodkov” ki nosijo skupen pomen. Na primer, sanje o določeni simbolni podobi lahko sovpadajo z zunanjim dogodkom, ki potrjuje pomen teh sanj v posameznikovem življenju. Ključni vidik Jungovega razumevanja sinhronicitete je, da zahteva odprtost uma in globoko introspekcijo, saj posameznik šele z zavedanjem simbolike lahko prepozna smiselne povezave.”

Ali Nobelova nagrajenka za literaturo Annie Ernaux “Pišem, da ne pozabim. Pišem svoje ljubezenske zgodbe in živim svoje knjige. Rada bi rešila delce časa, v katerem ne bo nikoli več.«

V tem življenju imamo torej Ta čas in Ta prostor, v katerem puščamo svoje sledi, kot sem zapisala v svoji knjigi Svitanja: “Če ne zarišeš svojih stopinj, te ni. Je le brezoblična gmota, brez tvojih sledi.”

Čebelice, naše prijateljice

Ne morem si kaj, da ne bi omenila še novic z našega Dvora Sončnega kralja in krraljice. Kraljica res zna zapuščati sledi iz zgornjega zapisa.  Poleg zaščite nutrij, šakalov in volkov ter medvedov se je spravila še v obrambo čebel. Sama nisem strokovnjakinja za čebele (čeprav imam eno še posebej rada), vendar pa je reakcija poznavalcev, torej čebeljarjev, burna.

“V svojem zapisu moralizira prehranjevanje s čebeljim medom. Ker ga konzumiramo ljudje, naj bi ga po njeno zmanjkalo za čebele. A to seveda ne drži, saj vsak čebelar s svojim znanjem ohranja kolonije svojih čebel po svojih najboljših zmožnostih. Od zdravja in počutja čebel je namreč odvisno,koliko medu bo pridelal, zato so tovrstne obtožbe znova plod propagande Gabrove proti novi tarči – čebelarjem in uživalcem medu, saj gre za živilo, ki ga pridelujejo živali.”

Jej, jej, “Čebelja kraljica”, zdi se da te Golobček ne zaposluje dovolj, da se vtikaš v vse pore družbenega življenja in nabiraš všečke svojega influencerstva. A nisi izjavila o 20-letni starostni razliki, da soprogu, "večkrat rečem, naj se ne sekira za stvari, ki niso pomembne, ker mora imeti lepe, čiste žile, da bo čim dlje ob meni."?? Pa da mu ne bi slučajno dajala medu za boljšo odpornost in čiste žile pri njegovih 58 letih. Pa da na medenih tednih v Afriki, kjer bosta gledala živali??,  ne bi čebelam posrkala preveč medu!

 

Hvalnica telesu ali Body versus Soul

 Kaj nam pomeni telo? Je veliko, majhno, predebelo, presuho, preveč celulitično, preveč bolno? Telo je tisto, ki nam da čutiti bolečino, radost, žejo, lakoto, užitek, veselje v gibanju.

Pri vadbi joge vedno poudarjam, da gre za vzpostavljanje ravnovesja telesa, uma in duha. Kolegica psihoterapevtka opozarja, da ne smemo preveč transcendirati, stremeti samo navzgor, k presežnemu. Cenimo ta “meseni ovoj” kot sprejemnik in indikator čustev in občutij.

Če se ne bi utelesili, bi ostali visokofrekvenčna energija duše, tam v mehkobno belem svetu prijaznosti in ljubezni.

Ampak duša mora izkušati in se učiti, oziroma napredovati v skladu s svojim božanskim načrtom. To lahko stori le skozi materijo, skozi telo, ki si ga že ob rojstvu prilagodi, da bo izpolnila svoje vsakokratno poslanstvo na Zemlji.

Zato ljudje, uživajmo v danem telesu, v dotikih, vdihih in izdihih, v dobri hrani in kozarcu vina, v dobrem seksu, v joku in smehu, tudi v neprespanih nočeh, v plesu in petju …

Navdih za tole hvalnico telesu sem delno dobila tudi ob predstavitvi zdavilnega plesa mehiške plesalke Alicie na Golem. Lepo nas je popeljala prek zavedanje telesa v gibu od lunic na stopalu, vzmeti v gležnju, kolen, medenici, hrbtu in vratu. Vse v prispodobi plesa na mehkem bombažu, v ritmu gibanja alg v morju, sočenju pomaranč v medenici … V zavedanju, da se skozi našo telo pretaka univerzalna življenjska energija chi, ki nas zdravi, kateri se spontano predamo in smo hvaležni. Hvaležni, da smo tu, da se imamo radi, take kot smo, čeprav z mozolji na obrazu, artrozo v gležnjih, umetnimi kolki in koleni, predebeli, presuhi…

Ker ko bo tole naše telo umrlo, bo od nas ostalo 2,5 kg pepela. Če bo kdo od naših želel izdelati diamant iz tega, bo potrebno le 500 gr naše materije. Kaj pa duša? Pravijo, da tehta le 21 gr. Dovolj, da z nadzvočno hitrostjo poleti nazaj v domovanje duš, kjer se končno združi z Paramatmo.