Pogled na Svitanja skozi Okno

PRIPOROČAMO BRANJE

 

Znova je tu knjižica, ki obeta. Tistim, ki smo se spopadli z rakom, in tudi vsem drugim. Našim svojcem, prijateljem, spremljevalcem pa tudi popolnim tujcem. Ali pa njim še bolj. Tudi Darja se je znašla v trdem primežu življenja. Zato želi spregovoriti, biti slišana. Ko piše, je sama, tako kot je sama na izletih v okoliško naravo, kjer prisluhne le žuborenju Iške. Kjer lovi trenutke, ki so podarjeni. Tudi ona bi nam rada predala sporočilo, ki ji ga je zašepetalo Življenje. Da bo vsem tistim, ki hodijo po njeni poti, lažje in da se bodo lahko izognili čerem strahu, skrbi, jeze in žalosti. In ustvarjalno zaživeli kljub bolezni. Zakaj blog, zakaj ne kar stari dobri dnevniški zapisi? Avtorici Darji Avsec blog daje neizmerno več možnosti, da je iskrena, da se priduša, zakolne, da neposredno komunicira z bralci, da se ji ni treba ukvarjati s slovnico, pravopisom in ločili, čeprav mora vse našteto kot prevajalka iz francoskega jezika odlično obvladati. Ali pa ravno zato, da uide poklicni rutini. Uporablja pogovorni jezik s številnimi angleškimi besedami in navedki, predvsem tistimi iz naše skupne mladosti iz nekega drugega časa in družbenega sistema. Blog ji torej daje možnost nadvse sočne, iskrene in srčne pripovedi. Je hkrati izpoved, prozno besedilo, organizator misli, dnevnik bolnice št. 8505708 in laboratorij prečiščevanja misli in čustev, kot ga označuje sama. Odziv bralcev jo sproti opogumlja, »pametna« tehnologija postoteri hitrost informacije.

 

Knjižico Darja posveča vsem svojim učiteljem, med katerimi so starši, mož, otroka, prijateljice, zdravilke, spomini. Prav tako tudi nekatere znane osebnosti, ki so sicer izgubile tuzemske bitke, a pustile neskončno veliko sledi. Darja se ne boji. Svoj blog je začela pisati spomladi 2008. Pomagal ji je, da se je z neizprosno diagnozo lažje soočila. A ne toži, pač pa sprejema vse, kar ji bolezen in zdravljenje prinašata, vse oblike konvencionalnega zdravljenja in tudi alternativo. Pri pisanju bloga, ki je zanjo terapevtsko, ohranja vedrino, jasen pogled na svet in se prav ničemur ne umika. Čim se postavi na noge, ji – radoživi in radovedni – sledimo na njenih popotovanjih, tudi v preteklost, po vsej Evropi. Iskrivo se odziva na tekoče dogajanje v družbi, veliko bere in ostaja zvesta svoji veliki ljubezni – filmu. Tudi s smrtjo očeta se dostojanstveno sooči, čeprav ji je neskončno hudo. Njena mladost, ki ji žal odmerja le nekaj prostora, oživi pred nami, postane tudi naša. Prijateljstvo zmaguje v vseh bitkah … In ljubezen, v vseh znanih in neznanih oblikah.

Darjina Svitanja bodo prav gotovo našla pot tudi k tistim, ki niso vešči pisanja bloga in morajo v rokah začutiti papirnato knjigo. S pisanjem bloga nadaljuje, saj piše tudi v imenu tistih, ki tega iz najrazličnejših razlogov ne zmorejo, pa bi imeli veliko povedati. S tem pa ostaja glasnica naše bolečine in predvsem upanja.

 

Mojca Vivod Zor za glasilo Okno

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Dva filma: the Piano in From the land of the Mooon

Oba govorita o strasti, ki te zažge in razžre. V Klavirju mora Ada s telesom priigrati nazaj tipke svojega klavirja.

V drugem najnovejšem filmu z letošnjega festivala v Cannesu z naslovom Mal de Pierre pa se junakinja (igra jo Marion Cotillard) spusti v strastno avanturo z vojakom, ranjenim v vietnamski vojni. Oba se zdravita v švicarskem zdravilišču. Enkrat na teden pride fotograf in smehljajoče varovance ovekoveči na fotelju, z ošiljenimi švicarskimi gorami v ozadju. Ko Marion proti koncu filma pogleda to fotko, gledalca šokira, ko vidi, da je na sliki samo ona. Je bila strast torej zgolj umišljena?

Sicer pa obe junakinji končata v konvencionalnem življenju, ker se seveda s tako uničajočo strastjo ne da živeti. Ada poučuje klavir in ima namesto odsekanega prsta (kazen mora biti, kazen je vzgojna) železni naprstnik. Njen prvotni klavir v enem najlepših posnetkov v kinematografiji lebdi v globoki morski vodi, ona pa je privezana nanj kot s popkovino. Film se konča s temi verzi Thomasa Hooda:

"There is a silence where hath been no sound. There is a silence where no sound may be—in the cold grave, under the deep deep sea".

Marion pa s svojim dolgočasnim možem obišče njegovo uničeno vas v Španiji in s tem prvič potrdi voljnost za njuno zvezo. On je vedel že veliko pred njo, da njen veteran ne obstaja, pa ji je vseeno pustil njene sanje.

Kako pa je z vašimi strastnimi razmerji in kako vaši partnerji gledajo na to?

Pogled skozi okno v novo leto ali kako me je zatajil irski škrat

Pri dobrem krčmarju Pepiju pofotkam lepo okno z ledenimi rožami. Nazdravljamo z zdravilnim pivom in se z ostalimi pacineti, ki so tudi na zdravljenju, gledamo v oči in smo polni dobrih želja. Jože čaka na novo kolekciji "pin-up girls" v predverju krčme. Jao Pepi, če bi imeli vice police, bi ti že zdavnaj cenzurirali tele razkrečene babe ....

Zadnjič pri Pepiju srečam Aleša, ki je čisto kot škotski škrat, samo v izdaji XXL. Ker smo bili že malo v "hlapih" , sem ga vprašala, če mu je že kdo rekel, da ima anglosaško fizionomijo. Clo me je popravil, da je bolj irski škrat. What? Si pa poznavalec, si mislim. No, ne bodmo malenkostni, pač spominjaš na škrata... In letos se tale škrat spet oglasi, tokrat trezen, da nam zaželi novo leto.  Takoj mu dam hitri test: Si ali nisi irski škrat? Debelo me pogleda, vsa mistika izpuhti in reče, da NI. Klinc, zdaj sem  izgubila še tega edinega ižansko-irskega škrata. To ti je Darja razlika med fikcijo in realnostjo.

Grem v svojo spovednico, da si malo izprašam vest, popucam, kar je treba. Na očesu se mi je naredil ječmen prvič v življenju. A to pomeni, da nečesa nočem videt? Je  moje letošnje najlepše darilo v obliki "medvedka iz preteklosti" prišlo z namenom, da se pokesam za svoje ne preveč korektno obnašanje do njega? Prosim kozmos za odpuščanje, pustim za sabo staro skorjo in se ukoreninjim z novimi, močnejšimi koreninami.

Drobna pesem za srečo

Danes se odpirajo vrata

Zato bodimo še posebej šegavi in igrivi

Globokoumni in veseli

Preženimo sence

Naj naš čolnič odplava daleč na odprto morje

Dvignimo megličasto kopreno

In se zazrimo v svoje srce

–        TAM JE VSE –

Odprto pismo bodočim samozaložnikom

Dragi bodoči samozaložnik,

letošnja kombinacija v znamenju akcijskega planeta Marsa in prebrisane opice v kitajskem horoskopu je bila kriva, da se je zasvital moj prvenec Svitanja.
Seveda sem imela pred izdajo veliko dilem in vprašanj.

Naj grem v to ali naj v kotu počakam, da me mine napad želje po nastopu na oder?

Še najlažje je knjigo napisati, ampak kako jo bom tržila, ko težko nastopam pred ljudmi?

Se s knjigo ne bom preveč razgalila?

A bo dovolj zanimanja zanjo?

Po pol leta obstoja mojih polžjih hišic na trgu lahko rečem, da mi ni čisto nič žal, da sem šla, kot sem zapisala v knjigi »do nazga«. Bilo je vredno. Deliti svojo zgodbo z občinstvom, poblisk v očeh, stisk roke ali izpoved o lastni zgodbi, JE NEPRECENLJIVO.

Zato vam kličem, bodoči samozaložniki, če vas kje kaj tišči, če bi vaša duša rada pela, potem GO FOR IT. Saj veste, kaj je napisal Neruda:

Počasi umira, kdor opusti načrt še preden ga poskusi izvesti,
kdor ne sprašuje o tistem, česar ne ve,
kdor ne odgovori, ko je vprašan o tistem, kar ve...

Seveda boste morali pisati na vse strani in prositi za termin predstavitev, peči pecivo in imeti pri sebi potujoči set kozarcev za vinček in sok.

Seveda bodo kdaj pozabili odgovoriti na vaš mail, ker ste neznano ime in jih boste morali prijazno opomniti nase.

Vredno je. Stopite iz teme, na svetlo!

Šest stavkov, s katerimi bi začela svoj namišljeni roman

Otvoritev. Poznamo jo pri razstavah, pri šahu ….Pomeni odprtje vrat, ki so bila prej zaprta ali pa taktiko napredovanja pri šahu (kraljev gambit, škotski gambit, španska otvoritev itd.)

Razmišljam o otvoritvi v literaturi. O pomenu prvega stavka, ki zariše temelje knjige in brizgne sipino črnilo v bralca ter ga »zacumpra«.

Poigrala se bom z nekaj otvoritvami za svojo hipotetično knjigo:

 

1. So dnevi, ko bi se najraje pokril s kovtrom čez glavo in prešprical dan, ki ga je zate zapisala telegrafistka po nareku najvišje inteligence na prosojni papirus tvojega DNK z levosučnimi in desnosučnimi aminokislinami.

2. Če bi Jeff v tistem trenutku vedel, kako usodno se bodo njene zelene oči  z odtenkom vijolične zapičile v njegovo življenje, ji nikoli ne bi odstopil sedeža na natrpanem avtobusu, ki je poskakoval po luknjasti makadamski cesti na poti v izgubljeno kolumbijsko mesto Teyuna.

3. Martin bi lahko s pestjo riža, ki jo je imel v dlani, nahranil nekaj dečkov kuštravih las in lačnih  žametnih oči, ki so njegov prihod vedno pozdravili v upanju, da bo tisto malo riža za trenutek ublažilo kruljenje v njihovih želodčkih. So pač imeli nesrečo, da so se rodili v tem delu sveta, v tej črni Afriki, ki jo ropajo grabežljivi kremplji belih zavojevalcev in ječi v krvi bratomorne vojne.

4. Tibetanski menih Jigme Tsering je v tišini že tretji dan marljivo sestavljal peščeno mandalo. To leto je imela zanj še poseben pomen. Vedel je, da jo bo, ko bo končana, z zamahom roke podrl in pesek stresel v bližnjo reko. Njena energija pa bo ostala zapisana v vesolju in ga za zmeraj povezala z Najvišjim.

5. V osi smrti je bilo že vse zabeleženo, da bosta Žan in Mateja, ki so jima polet z balonom podarili otroci za njuno trideseto obletnico poroke, v košari balona zasedla razdelek, ki ga bo najprej zajel požar.

6. Ker se je Adit prijavil za čistilca na internetu, je po ves dan pregledoval in brisal grozovite prizore otroške pornografije, sodomije, izživljanja islamistov nad ženskami … Ko je zvečer odprl hladilnik, mu ni bilo do ničesar, ker so mu v glavi odzvanjale sprevržene slike najnižje bede človeštva.