Kam toneš, zelena dežela?

Pa smo jo dobili, svojo veliko okoljsko katastrofo, požar v tovarni Kemis. Ta je umeščena v bližino stanovanjskih hiš, kmetijskih površin, na območje Nature 2000 in na vodovarstveno območje.

Še preden se je pogorišče malo ohladilo, je bilo na dlani, kako je nesreča daleč presegla sposobnost in zmogljivost občine, da usmerja in obvladuje dogajanje. In vrhniška občina najbrž ni ena od najmanj sposobnih v državi.

Minister Gregor pa nič. Vlada se pač ni dala vreči iz postavljenega tedenskega delovnega ritma: kibernetska varnost, množično vrednotenje nepremičnin, nova gradbena zakonodaja ... In tudi ko so se Vrhničani spraševali, kaj konkretno zanje pomeni tisočkrat presežena meja živega srebra, se vladi ni zdelo potrebno, da bi vsaj poskusila ustanoviti povezovalno multidisciplinarno skupino strokovnjakov, ki bi koordinirala dogajanja in poskrbela za celovito obveščanje. Ne le s podatki o meritvah, ampak tudi s komentarji, kaj izmerjeno pomeni. Tako pa so šla priporočila od tega, da je treba "solatko" oprati, do navodila čez nekaj dni, da jo je treba zvezati v vreče in odložiti, pa bog ne daj na kompost.

In potem imamo tu še Kemis, podjetje, ki skladišči 1500 ton nevarnih snovi, in direktor reče, da ne more povedati, kaj je gorelo, ker je zgorel tudi strežnik, na katerem so beležili podatke o stanju skladiščenega materiala. Varnostnega arhiviranja pa podjetje, katerega naložba je znašala 6,9 milijona, nima!!

No, potem so se res malo zmigali, premir Cerar je priznal, da je bil odziv na katastrofo res slabo koordiniran. Predsednik republike Borut Pahor je sprejel gasilce, reševalce in druge, ki so pomagali pri gašenju, ter se jim zahvalil. Po njegovih besedah so se vse intervencijske službe odzvale ustrezno in brezhibno opravile delo. 2.6.2017, šestnajst dni po požaru, je imenovan koordinator civilne zaščite Srečko Šestan.

Okoljska organizacija Alpe Adria Green, ki je angažirana tudi pri boju proti ekološko podobno spornemu projektu Magne Steyr v Hočah, od glavne inšpektorice ministrice za okolje, zaheva, da vzorčenje in analize okolice požara v Kemisu izvede neodvisni tuji referenčni laboratorij, ter oceni tveganje za otroke, nosečnice ter zaposlene v Kemisu, in da se tovarno Kemis na Vrhniki enostavno zapre. Ta primer je preizkus za vse podobne morebitne okoljske katastrofe, saj imamo v Sloveniji v Sloveniji še 62 obratov, ki pomenijo večjo potencialno nevarnost!

Če je izkoriščanje neizogibno, zakaj se ne bi izkoriščali sami?

Zdaj gremo pa malo v digitalni svet in rudarjenje podatkov, kjer smo vsi »podatkovni sužnji«. Izkoriščajo nas podjetja, ki jim podatke brezplačno posredujemo. V Delu preberem, da medtem ko ljudje na spletu brezplačno delijo všečke, fotografije in druge vsebine, korporacoije prek svojh zelo zmogljivih strežnikov s podatki strani uporabnikov kujejo ogromne dobičke. Umetnica Jennifer Lyn je registrirala korporacijo, ki je dobesedno njeno življenje. V bistve je ona sama izdelek svojega podjetja, saj vključuje njene pretekle izkušnje in sedanje sposobnosti, ki so na voljo kot njene biološke, fizične, psihične soritve in sicer geni, dela, ustvarjalnost, kri, znoj, solze itd. Njen potencial je na voljo v obliki delnic.Tako ji nihče ne more ukrast njene idetitete.

Uau, tudi jaz dajem na voljo svojo kri, znoj, solze … Kdo kupi moje delnice? Kdo da več?

Film Brangeline By the Sea ali slutnja konca

Obstajajo filmi, pri gledanju katerih te boli vse, tudi trpalnice in nohti. Pa ne, da sam kakšen nepotrpežljiv tip gledalca, ker se moram pohvaliti, da že vsaj 10 let zahajam na ljubljanski Liffe in da sem videla že vse, npr. 5-minutno strmenje v zaprta kmečka vrata v madžarskma filmu, Torinski konj,  pri katerem je višek trikrat predolge zgodbe, da glavni igralec-konj na koncu umre.

No, zdaj pa k filmu Breda Pitta in Angeline Jolie iz leta 2015 By the Sea, ki ga je ta tudi režirala. Gospa se je naveličala biti plenilka grobov ali gospa Smith in se zdaj podaja v psihološke vode, kot v filmu o vojni v Bosni V deželi krvi in medu. Film je bil precej kontraverzen, vendar o njem ne bom razpravljala, ker ga nisem videla.

V filmu By the Sea gre za meščanski par v 70-ih letih, ki pride svoj zavoženi zakon zdravit na francosko obalo. Oba sta jalova, on  je zapiti pisatelj, ki ne more več pisati, ona je nekdanja lepotica, plesalka, ki ne more imeti otrok in je zato moralno popolnoma izrojena. Tega se niti kaj dosti ne zaveda, ker na koncu nedolžno vpraša: Sem res zlobna? In on ji odgovori: Včasih.

Film je počasen, na trenutke so dialogi popolnoma statični. Ponavlja se zgodba, ko on prihaja zvečer pijan domov, ona pa ga kot pridna ženička po celem dnevu poležavanja in srkanja belega vina vpraša, kakšen je bil njegov dan. Šokira njena blaziranost in dahavska postava. V bistvu do tričetrt filma ne vemo, zakaj je do njega tako hladna in ga erotično odklanja. Vidimo samo rdeče flashe v njeni glavi, njuno medsebojno mrcvarjenje. Zadevo popestri peeping hole v steni hotelske sobe (seveda, za katarzo potrebujemo nekoga tretjega). Na drugi strani sta francoska mladoporočenca, ki sta nenehno v seksualni akciji. To naš par poživi, tako da odslej skupno visita ob luknji in gledata tja čez. Ko se tudi sama spravita k akciji v banji, si gledalec oddahne, ker je med njima končno en prijazen prizor. Na koncu filma se odpeljeta v svoji žabi in Brad pomoralizira, da se bosta morala izboljšati v zakonu.

Film mi nekako ne sede. Ni pravega dramatičnega loka. Alibi, da je ona jalova, ne prepriča (Brangelina sta posvojila celo kopico otrok). Pogumno je, da se lepotica pokaže tudi brez ličil. Zanimivo je, da se je podala v zvrst psihološke drame odtujenega poročnega para. Zdi se, da je že slutila prihajajoči hlad in mržnjo resnične ločitve. Bradu najbrž tudi ni bilo težko odigrati vloge pijanca, ker jo že nekaj časa vadi. Se mi pa zdi, da je vlogo vseeno bolje odigral od nje. Velike žnable in velike oči z umetnimi trepalnicami ji pač ne pomagajo pri medlih in zmedenih dialogih jalove gospe.

Moč podob (grdo versus lepo)

Danes pišem o podobah. Lahko so lepe in ganljive, da se ob njih razjočemo. Ali pa so šokantne in nas želijo ozaveščati. Če se naši možgani ne bi odzivali na podobe, bi odpadla vsa umetnost, marketing, pornografija, žurnalizem itd.

Sledi ilustracija grdega in lepega.

Estetiko grdega so ustoličili že dadaisti. Tako se je na primer Marcel Duchamp podpisal na straniščno školjko in jo razstavil kot umetniški predmet.

Primer iz današnjega časa so šokantne slike na cigaretnih škatlicah. Naj bi ozaveščale in opominjale. Moj prijatelj je začel cigarete kupovati pri trgovcu, ki je še imel staro zalogo brez groznih sličic. Torej če pogledaš stran, se te zadeva ne dotakne. Pomeni, da sporočila nočemo videti, ker bi nas lahko šokiralo. Torej že malo deluje, a vseeno menim, da od kajenja ne bo odvrnilo preveč ljudi (ker cigareti pač pašejo in ugodnost učinka premaga negativne posledice). Kolegi kadilci pravijo, da bi morali enako ozaveščujočo kampanjo organizirati tudi na steklenicah z alkoholom (predlagam slikce ciroznih jeter ali pretepenih žensk in otrok). Se strinjam! Udarmo po vseeh drogah enako.

Za ilustracijo lepega tokrat nisem izbrala lepe umetnosti, ki v nas vzbuja občutke harmonije, plemenitosti in sočutja, ampak sodobno podobo princeske v najlepših oblačilih modnih kreatorjev (ki bi jo zavidal še sam Disney). Gospe in gospodje: parada igralk na rdeči preprogi cannskega festivala. A ni res, da lepo premaga grdo?